Včeraj zvečer je bila na avstrijski ORF oddaja Weltjurnal, neke vrste tednik o dogodkih po svetu. Včasih, ko mi čas to dopušča, jo gledam – včeraj sem naletel nanjo med preklapljanjem programov – slučajno.

Začela se je oddaja s tistim vsem znanim novim posnetkom pobojev v Srebrenici. O Srebrenici se sliši marsikaj, le o srbskih žrtvah skoraj nič. In teh je bilo okoli 3000; mnogi so končali svoje življenje na najbolj grozovit način. Izgleda, da so svetu pomembne samo ene žrtve, medtem ko jim druge niso – in dokler je tako, je težko pričakovati kakršnokoli ‘spravo’. In res je v BiH še vedno napetost med ljudmi in odpuščanja še ni. Če kdaj bo je vprašljivo.

Nadaljevala se je oddaja v Španiji, kjer iščejo ostanke več kot 50000 republikancev, ki so izginili pod frankistično diktaturo. Njim država ni privoščila spomenikov in monumentalnih grobišč, kot junakom Frankove vojske. Preprosto zmetali so jih v nezaznamovane jame, kjer še zdaj ždijo, brezimni. Vsaka podobnost z povojnim dogajanjem v Sloveniji ni naključna. Zapatero se zdaj trudi te brezimne poiskati in jim urediti grobove. Kakor, da bi gledal Slovenijo, samo, da obrnjeno situacijo. Vzporednice  so neverjetne. Stari režim in njegovi ideološki nasledniki se na vse kriplje trudijo obdržati status pravičnega zmagovalca.

Naslednji prispevek me je popeljal na Dansko. Še pred koncem vojne so Nemci pred prodirajočo rdečo armado na Dansko rešili veliko svojih otrok, za starše pač ni bilo prostora na ladjah. Ampak kakšna rešitev je to bila: Danci niso hoteli zdraviti malih beguncev in posledično je 80% ali 7000 otrok, umrlo. Skoraj noben pod enim letom ni preživel. Da, civilizirani Danci, ki bi jih marsikdo koval v zvezde, so pokazali, kako se da maščevati nad otroki okupatorjev. In Danski je bilo v marsičem prizanešeno med vojno; ni nobene primerjave z divjanjem nemškega vojnega stroja po slovanskem svetu.

Kjerkoli v Evropi začneš kopati boš naletel na neke kosti iz nekega že pozabljenega konflikta.

Vse to me spominja na Cankarjeve Podobe iz sanj in na tisti hrast, ki tako mogočno raste. Njegova skrivnost je dobro skrita, a nekega dne se razkrije – raste ne kosteh. Podobno je s tem svetom, zgrajen je na kosteh in trpljenju številnih. Kdo ve koliko vojsk se je že podilo čez naše kraje in koliko jam je prepolnih ostankov žrtev te ali one norosti. Žalostno dejstvo tega sveta je, da se imperiji gradijo na železu in krvi. Več tuje krvi prelijejo, bolj cvetijo, kajti, vsaka širitev zahteva novo kri. ZDA, Rusija, Nemčija, V.B., Španija – koliko krvi so te dežele prelile, da so si ustvarile imperije? Kdo bi mogel to ugotoviti?

In to prelivanje krvi ni samo vojaško – je tudi ekonomsko. Da mi, zahodnjaki dobro živimo, mora nekdo na tem svetu zelo trpeti pomanjkanje. To je, bi kdo rekel, trdo pravilo kapitalizma – vsi ne moremo biti bogataši, kdo mora tudi biti na dnu prehranjevalne verige. Tisti na dnu seveda nismo mi, tisti so daleč proč, v Afriki ali v Prekmurju ali v favelah na robu kakšnega brazilskega mesta ali v od Boga zapuščenih krajih kje na slovenskem podeželju koder ne sije luč ljubljanske zgodbe o uspehu.