Hurikan Kathrin ni samo hurikan, je tv zvezda in mediji ne bi bili mediji, če te krave ne bi dobro pomolzli. Naravne katastrofe in vojne se prodajajo.
Mediji nič več ne posredujejo samo informacij; predvsem zabavajo gledalce. In hej, če to gledalce veseli, kaj je potem narobe, če noovinarji na kraju katastrofe izgledajo kot veseli šolarčki, ki so ravno odkrili nekaj zanimivega. Bi si ob njih še kdo lahko mislil, da so hurikani zabavne zadeve. Seveda ne pozabijo potočiti kakšne solze tu in tam in se pokazati zaskrbljene, a to je le šov. Ker, po večini se smejijo in so nadvse veseli, če kje kakšna ulična svetilka miga v močnem vetru ali če so kje kakšne poškodbe na kakšni stavbi, ali (pri čemer skoraj zapadejo v ekstazo) če kje posnamejo kakšnega norca, ki se pri smrtonosnem vremenu odpravi po ulicah New Orelansa. ‘Ne delajte tega doma, glejte pa le. Saj veste, za nas je gledanost pomembna.’
In če ni nikjer posnetkov katastrofe jih je potrebno umetno sproducirati. Reporter se demonstrativno postavi na kak most ali v kakšno nevarno pozicijo in začne svoj junaški boj z vetrom in bičajočim dežjem. ‘Vse za vas, dragi gledalci. A ni veselje gledati Kathrin kako pustoši po Louisiani?’
Tako mediji spreminjajo katastrofe v medijske dogodke. Vojne so to že od prve zalivske vojne dalje. Informacije nič več ne informirajo, da je tam pa tam katastrofa, zdaj zabavajo gledalce z celodnevnimi prenosi iz področja dogajanja. Seveda se ljudje zgražajo, sočustvujejo, mogoče celo molijo za vse tiste uboge ljudi. Vse kakor pri dobri telenoveli.
Jutri bodo New Orleans že pozabili kakor so pozabili oni cunami pred več kot pol leta. Jutri je namreč nov dan in mediji morajo prikazovati nekaj novega, zabvavnega in informativnega hkrati. Real life show – infotainment.