Vedno sem se čudil, kako ZDA visoko kotirajo glede BDP na prebivalca. Imajo skoraj 40000$ na prebivalca, kar je proti nam Slovencem neverjetno veliko. A številke marsikdaj lažejo.

Kajti lagati morajo; kako drugače pojasniti, da si 40 miljonov Američanov ne more privoščiti zdravstvenega zavarovanja. Da si niti ne morejo privoščiti karte za avtobus, da bi zapustili mesto, ki se mu bliža orkan, kaj šele, da bi imeli avto. Pa bi si človek mislil, da pri 17000$ na prebivalca v New Orleansu avto ne more biti problem. (New Orleans je namreč eno izmed revnejših mest v ZDA)

Revščino se da skriti za številkami in Američani so eksperti v tem – frizirajo številke podobno kot so jih prej v Sovjetski Zvezi. Vsem nam gre dobro in vsi smo srečni. Če kdo ni, si je sam kriv. Drugi odgovor negira prvega, a kaj potem, v ZDA imajo zelo kratek atention span.

Prizori iz ZDA spominjajo na kakšno afriško državo, kar seveda ustreza počasnemu propadu te tako imenovane edine preostale supersile. ZDA so supersila samo še v njihovih filmih, kjer lahko še kar naprej pravljičarijo o junaških Američanih, ki rešujejo svet. V resnici še samih sebe ne morejo rešiti.

Počasi se svet spreminja, kakor je to v navadi že vso zgodovino človeštva. Nastajajo novi centri moči, nekateri stari se znova porajajo. Peking, Moskva, New Delhi, Bruselj – to so centri moči prihodnosti. Washington vedno bolj spominja na center moči kakšnega dekadentnega imperija, ki še zna rožljati z orožjem, drugega pa ne premore več. Počakati je potrebno, da bo ta ‘nepremagljiva armada’ srečala svoje Angleže, kot so jih nekoč imperialni Španci. Potem bo konec pravljice o edini supersili in znašli se bomo v multipolarnem svetu, ki bo podoben evropskemu sistemu velikih sil v 19. stoletju.To bo pa potem čisto nova igra.

Seveda, večina sveta vidi ZDA kot najmočnejše in ah in oh…. A malo po malo in ta podoba se krha – kruta realnost pronica skozi fasado. Potem ko so ZDA izgubile svoj ekonomski in industrijski monopol, počasi izgubljajo še vojaškega, saj se Kitajska vedno bolj oborožuje, Rusi pa bodo še pred koncem tega desetletja začeli z modernizacijo svojih oboroženih sil, kar je vse posledica rasti cen nafte. In tam je še Indija, ki stremi k hegemoniji v indijskem oceanu. Tam je še Japonska, ki z strahom gleda proti svojemu velikemu sosedu čez morje in se pripravlja na militarizacijo svoje pacifistične povojne družbe. In še več je držav, ki izkazujejo ambicije po večji vojaški veljavi. Zgodi se lahko, da bo tudi EU nekega dne hotela imeti vojaško silo primerno svoji ekonomski moči.

In kar je najpomembneje pri vsem, ZDA izgubljajo svojo podobo, svoj lepi sijoči obraz, svoje ameriške sanje. Po New Orleansu bodo pač težko komu prodajali podobo najbolj sposobne družbe na svetu.