Verónica Michelle Bachelet Jeria bo verjetno v drugem krogu volitev postala naslednja predsednica Čila. Je kandidatka levosredinske koalicije strank (Koalicija strank za demokracijo) v kateri so Krščansko demokratska stranka (PDC), Stranka za demokracijo (PPD), Socialistična stranka (PS) in Radikalna socialno demokratska stranka (PRSD). Bacheletova je socialistka, pripadnica stranke Salvadorja Allendeja.

Ta koalicija strank je na oblasti že od konca diktature pred petnajstimi leti in bo, tako se zdi, na oblasti še nekaj časa. Bacheletova je imela kar zanimivo življenje. Rojena je bila leta 1951 v Santiagu. Njen oče je bil general zračnih sil in je v času Allendejevega predsedovanja bil zadolžen za Food distribution service. Po državnem udaru so ga priprli in mučili do smrti. Tudi njegova žena in hčerka sta bili priprti in podvrženi mučenju, leta 75 pa izgnani v Avstralijo. Že lata 70 se je namreč Bacheletova pridružila socialistični stranki. Iz Avstralije je odšla v vzhodno Nemčijo kjer se je učila najprej Nemščino, potem pa je nadaljevala z študijem medicine. Leta 79 se je vrnila v Čile in leta 82 končala študij za kirurgijo. V tem času se je tudi borila za ponovno uvedbo demokracije in je delovala v nevladnih organizacijah, ki so pomagali otrokom žrtvam mučenja in izginotij. Po letu 90 je delala za ministrstvo za zdravje. V tem času je tudi študirala vojaško strategijo v Čilu, pozneje pa v Združenih državah. Po povratku leta 98 je delala kot svetovalka na obrambnem ministrstvu. 11. marca 2000 je postala ministrica za zdravje, 7. januarja pa ministrica za obrambo, s čimer je postala prva ženska na tej poziciji v Latinski Ameriki. Proti koncu leta 2004 je postala kandidatka za mesto predsednika.

‘Sem ločena ženska, ateistka in socialistka; in postala bom naslednja predsednica Čila.’se je opisala. Zanimivo, da je v konzervativni družbi kot je čilenska tudi vodilna socialistka dokaj konzervativna. Nasprotuje porokam med istospolno usmerjenimi, je pa tudi pro-life, torej proti možnosti splava V državi v kateri je do nedavnega celo ločitev bila onemogočena je to pač nekaj čisto naravnega. Obljubila je, da bo ustanovila urad za religiozne zadeve, ki bi promoviral enakost med cerkvami in jih vključeval v različne projekte. (Nekaj, kar našim socialdemokratom še na misel ne bi prišlo.) Obljubila je tudi, da bo uvedla prostovoljno vojsko, kar so sicer obljubili vsi kandidati. Drugače je tudi levosredinska stran v Čilu nekam bolj vodeno socialistična, ker se zelo rada udinja ‘dobrodejnim nasvetom’ zagovornikov liberalizacije trgovine in privatizacije. Tako je levosredinska oblast v vseh svojih letih na oblasti počasi privatizirala večino državne lastnine, z izjemo velikega podjetja Codelco. Tako se je država umaknila na funkcijo regulacije gospodarstva. Gospodarska rast v državi je bila visoka, inflacija pa nizka. Brezposelnost je v zadnjih letih narasla na 8.8%.Stopnja revščine je padla na 18.8% z 46% leta 87, vendar je pri tem potrebno biti vsaj malce skeptičen. Za revnega se razglasi tiste, katerih dohodki ne presegajo dvakratne cene zadovoljevanja osnovnih prehrambenih navad. Meja je torej postavljena izredno nizko in je verjetno le statistična manipulacija. Z izvolitvijo Bacheletove bi se naj Latinska Amerika dokončno politično prevesila na levo stran. Tako bi se naj Braziliji, Venezueli, Urugvaju in Argentini pridružila še Bolivija in Čile. V primeru Čila pa ne gre za nikakršno podobnost kakšni Venezueli, ampak za nadaljevanje nekakšne ‘tretje poti’ v stilu Blairovih laburistov. Čile je ljubljenček zagovornikov liberalizacije svetovne trgovine in bo to ostal še naprej. Danes se sicer odloča tudi usoda Bolivije, kjer ima Evo Morales (zaveznik Kube in Venezuele) veliko možnosti, da postane naslednji predsednik.