Tulipan je bil divja roža azijskih step, ki je spremljala Turke skozi stoletja migracij proti zahodu. Na zahod, točno v Flandrijo, jo je v šestnajstem stoletju prvi prinesel avstrijski ambasador Busbecq. Evropsko ime za rožo je izpeljanka turškega nadimka za rožo: tulbend, ali turban v perzijskem jeziku.

Kmalu potem se je tulipan razširil po Holandiji, kjer so poznali 1200 variant. Leta 1623 je čebulica posebne vrste dosegla vrednost 1000 florinov, medtem ko je bil povprečni letni dohodek le 150 florinov. Tulipane so menjavali za zemljo in živino in so z njimi celo trgovali na borzah.

V sedemnajstem stoletju je tulipan postal popularen med otomanskimi elitami.
Sultan Mehmed četrti je v Seraglio uvedel vrtove tulipanov, njegov sin Ahmed tretji pa je prvi začel uvažati tulipane v večjih količinah, ne samo iz Holandije, pač pa tudi iz Perzije. Gojenje je bilo skrbno nadzorovano s samo eno vrsto v vsaki gredi. Obdobju njegove vladavine od leta 1703 do 1730 pravimo doba tulipanov, ali Lale Devri po turško.

Tulipan

Vsakega aprila je sultan, najraje ob v času polne lune, prirejal dvodnevno zabavo tulipanov. Med tulipani vseh vrst, oblik in barv so bile v barvne posode postavljene svetilke. Na vejah dreves so bile obešene kletke s kanarčki in redkimi pticami pevkami. Sam sultan je sedel na svojem prestolu v imperialnem paviljonu, sredi dogajanja.

Drugi večer je bila zabava za dame iz harema, ki jih je sultan sprejel sam in jih je zabaval z glasbo in pesmimi in plesom svojih sužnjev. Medtem so se med tulipani premikale želve s svečami na svojih hrbtih. Včasih so za ženske iz harema priredili lov na zaklade skrite med rožami.

Tulipan ni bi samo moda, razširjena med elitami, pač pa je postal inspiracija za pesnike in je kot slika turške poezije ostal vse do republikanske ere dvajsetega stoletja.

Doba tulipanov ni bila samo prehodna moda, temveč je označevala rojstvo modernega obdobja otomanskega imperija, začetek liberalnih reform in razvoja. Veliki vezir Nevsehirli Damad Ibrahim Pasha je bil podpornik napredka. Za njegovega časa so prevajali tuje knjige in podpirali pesnike in znanstvenike. Vendar so po dolgem obdobju relativnega miru Janičarji postali nemirni in leta 1730 so izvedli upor in sultan je priznal poraz, ter je odstopil.