Opažam, da se prispevki v časopisih ali na televiziji ali na radiju vedno bolj krajšajo. Nekaj splošnih opazk, kakšen pomemben podatek, ponavadi še subjektivno mnenje in že nastane prispevek. Vmes imamo še kakšen oglas, da nekaj zaslužimo, ali, če smo na radijski postaji, kakšen komad, da zapolni praznino.

Tukaj lahko poslušate nekaj o blogih na RGL-u. Ne da bi izvedeli kaj posebej novega. Vse skupaj je, no, tako kot pri večini komercialnih postajah, lepo zavit skoraj nič. Če poslušate poročila na kakšni od teh postaj, ne boste izvedeli prav veliko. Včasih se sprašujem, zakaj sploh imajo poročila. Toliko, da vse niso agencijske novice, včasih kakšna stvar iz lokalnega življenja, vse zapakirano v kakšnih nekaj minut.

Živimo v času, ko ljudi začne boleti glava, če morajo prebrati kaj daljšega. Npr 800 besed dolgega. Mediji nas vse navajajo na kratke slike, ponavadi na serijo slik, ne na podrobne raziskave. Pomembne so podobe, ne resničnost. In tako postajamo vedno bolj površna bitja s katerimi je enostavno manipulirati, ali v politične namene, ali preprosto pri prodaji novih produktov, ki jih moramo, če hočemo, da se gospodarstvo razvija, kupovati več in več.

Prihodnost,tako se zdi, so časopisi in revije z nekaj do 400 besed dolgimi prispevki, z 600 besed dolgimi ‘raziskavami’, veliko oglasi in z novičkami sestavljenih iz nekaj stavkov in kakšne fotografije.

Še malo, pa nam bodo stripi vrhunec umetnosti, ker ne bomo sposobni prebrati tristo strani dolge knjige. Družba se bo razdelila na elito redkih z izredno izobrazbo in na mase bedakov, ki bodo uživale pri brizganju krvi v najnovejši Hollywoodski ‘mojstrovini’. No ja, mogoče je že zdaj tako.

Mar nimajo mediji med drugim odgovornosti vzgajati množice, jih siliti k napenjanju možganov? Je to sploh možno, če država ne nadzoruje medijev in jih usmerja k določenemu cilju? Na koncu, nismo ravno blogerji z našmi kratkimi prispevki polnimi subjektivnih ocen znanilci nižanja standardov?