Trenutno vpitje o propadu novinarske neodvisnosti v tej državi ni nič drugega kot boj za izgubljene pozicije.

Lahko rečemo, da je v obdobju po osamosvojitvi pa vse do prihoda trenutne vlade ena majhna skupina skoraj popolnoma obvladovala medije in ni pustila nikomur izven tega ozkega kroga, da bi prišel do besede. Bi mar kdo za tiste čase lahko rekel, da so bili mediji neodvisni? So imele druge skupine dostop? Ali pa so bili vsi, ki niso bili po volji zlizanemu sistemu nekaterih političnih strank, naših lastnih mini oligarhov in velikih živin v medijih, preprosto odrinjeni.

Tega, kljub vsemu kar se dogaja zdaj, ne gre pozabiti. Ne pomeni to, da je s tem, kar se godi zdaj, vse v redu, toda tudi ne pomeni, da je kaj posebej drugače in pomeni hkrati da tisti, ki so glasni zdaj, prej pa niso bili, ne igrajo čiste igre. To si je vredno zapomniti.

Mediji niso nikoli povsem neodvisni in tudi, če se bi država povsod umaknila, to ne bi bil primer. Tega se moramo zavedati. Vendar je za neko stabilnost potrebno določeno ravnotežje, ne glede na to, kako osovražena je zdaj ta beseda. Nič ni narobe, če ima ponekod pri nastavljanju urednikov vmes prste vladajoča opcija, toda potrebno je imeti še prav za to vladajočo stran nedosegljiva področja, ki jih nadzoruje pač kdo drug, čeprav lastnik iz tujine, ki mu je malo mar za slovenske nacionalne interese in mu je prva skrb zgolj prodaja. Ravno v raznolikosti, v možnosti, da različna mnenja pridejo do odjemalcev medijskih vsebin, ravno v tem je odprtost. Seveda je potrebno ljudi vzgajati k temu, da so vedno vsaj malo skeptični do tega kar berejo, poslušajo in gledajo in da so na koncu dneva sposobni sami premisliti vse kar jim je bilo servirano.

Nikoli se še ni zgodilo, da bi vsi mislili enako in tega se je potrebno zavedati, sploh tedaj, ko bi nam eni vsem radi vsilili svoje mnenje kot edino pravilno, zoper katerega ne bi smelo biti ugovorov. Morebiti prisotnost mnogih nasprotujočih si mnenj res ustvarja zmedo, in so ljudje, ki temu izrazito nasprotujejo (to so ljudje, ki bi radi imeli vse lepo pojasnjeno in ne bi radi razmišljali s svojimi glavami), a brez tega ni svobode, je le uradna linija, česar pa si nihče, ki mu je vsaj malo do pravice izražanja, ne more želeti.

V Sloveniji imamo problem, da se dve strani borita za totalno prevlado, ko bi si v resnici morali prizadevati za to, da ima vsaka svoj kos pogače, medtem ko na sredini obstaja področje prosto njunih vplivov. In kar je pri vsem še hujše, gre se mnogokrat za povsem postranske zadeve, ko bi se gledalcem in bralcem že skoraj vsiljevalo določene tipe zabavnih oddaj in se jim preprečevalo druge.

Delno se strinjam s tem prispevkom na Libertarcu.