V A Penny for My Thoughts? kolumnistka New York Timesa Maureen Dowd piše o tem, kako je mogoče nek lokalni časopis v ZDA pisati iz Indije. Potem, ko so se v revne predele sveta že zdavnaj začele seliti tovarne in izkoriščati poceni delovno silo, bo podobna usoda doletela tudi novinarje?

Indijci pišejo za 7,5$ za tisoč besed, zato je svoje delo izgubilo šest ameriških novinarjev, ki so zaslužili do 800$ na teden. Stvar celo deluje. Kdo bi si mislil.

Seveda ne gre pričakovati, da bi to delovalo tudi v Sloveniji in bi nam Delo ali Večer pisali Indijci (saj včasih se komu zdi, da nekatere naše časopise že pišejo), saj tam ni dovolj ljudi, ki bi znali slovensko, pa še virov za notranjepolitične teme ne bi imeli dovolj. Toda za zunanjepolitične teme bi bilo dovolj virov. Recimo, da bi bilo možno napraviti časopis v angleščini, ki bi se tudi ukvarjal s Slovenijo in bi ga pisali v Mumbaju.

Vprašati se je potrebno, kako kvaliteten bi bil takšen časopis. Toda potem, saj nam je vsem jasno, kaj se najbolj prodaja in kako nezahteven okus ima večina, tako da s tem ne bi smelo biti pretiranih problemov. Tiste intelektualne manjšine, ki se celo bolj podrobno ukvarja s politiko ali gospodarstvom, nihče več ne posluša. Važno da se prodajajo seks, nasilje, škandali, bedastoče.

Tudi novinarjem ne bo več lahko v globaliziranem svetu. Povrhu pa jih oblegamo še blogerji in jim v lastno zabavo odžiramo občinstvo, ne da bi pri tem pričakovali kakšnega posebnega zaslužka.