Mjanmar je pozabljen. Tudi, ali naj državo imenujemo Burma ali Mjanmar. Je popolnoma vseeno.

Svetovne tragedije imajo v teh časih navado izginiti z malih zaslonov še preden se dodobra poučimo o njihovih vzrokih in posledicah. Med vsem kar se vsak dan zgodi, je težko polno zaposlenemu človeku spremljati prav vsak konflikt ali naravno katastrofo. Tudi, če ima poseben interes, tudi, če ima toliko denarja, da mu ni potrebno delati in lahko ves svoj čas preživlja pri spremljanju dogodkov okoli sebe (naj se javi takšen, stavim, da ga ni).

Celo tako je, da pozabimo tiste, ki so nam nekoč bili blizu, pa so umrli ali kako drugače zapustili naša življenja. Nekateri se svojih še pred leti ljubih sorodnikov spomnijo samo nekajkrat na leto, mogoče še tega ne. Pa so prej imeli izredno dobre odnose. Tudi je res, da ne bi mogli živeti, če bi si vse trpljenje, ki vsakodnevno napolnjuje ta svet, preveč jemali k srcu.

Mediji iščejo svoje zgodbe in ker je zgodb veliko, si te sledijo s takšno hitrostjo, da se nam mora postaviti vprašanje, čemu vse te zgodbe sploh še služijo, sploh v primeru zunanje politike. Če je pri težavah, ki nas pestijo vsak dan, v državi, kjer živimo, v kraju, kjer stanujemo, tako, da moramo biti obveščeni in se potem lahko pravilno odločamo kako ravnati, je pri zunanji politiki drugače. Lahko se zgražamo, a niti te slabokrvne možnosti nimamo, da bi lahko volili v tistih državah, ki se same imenujejo za demokratične, kaj šele, da bi protestirali ali se borili proti raznim diktaturam in zločincem, ki ljudem na drugih koncih sveta življenja delajo nevzdržna.

Sčasoma postanemo apatični, in razen tega, da se zavedamo je svet grd in da nam gre še dobro in morebiti kdaj podarimo kakšen cekin v dobrodelne namene, ne posvečamo več veliko misli poročilom. Irak, ki je poln vsakodnevnega trpljenja, je že skoraj popolnoma izginil, koliko pa je še vojn in naravnih katastrof, o katerih niti slišimo ne.

Pozabljamo. Pozabljamo ljudi, ki so nam nekoč bili blizu, kako potem ne bi še ljudi, do katerih smo  občutili sočutje, ko smo jih za trenutek videli po televiziji.