Žal mi je za revijo Mag. Res mi je, čeprav bi se mi še pred kakšnim letom kaj takega zdelo docela nemogoče.

Spomnim se enega prav rasističnega prispevka izpod gostujočega peresa nekega slaboumnega radijskega voditelja, zavoljo katerega sem se tedaj zatrdno odločil, da ta revija ni vredna mojega denarja. Nič me ne more odbiti bolj, kot da celotno skupnost označiš za primitivno, morebiti celo za podgane.

Potem je minilo nekaj časa, preden sem si premislil in odštel tistih nekaj cekinov. Premagala me je radovednost. Zanimalo me je, kaj pišejo ljudje, ki niso na isti valovni dolžini kot sem sam. To je tudi razlog zakaj bom poslušal tako pridigo radikalnega ameriškega pastorja, govor fašističnega avstrijskega poslanca ali pritožbe komunističnega italijanskega intelektualca. Ker me zanimajo mnenja, različna od mojega.

S prevzemom bo Mag bržkone propadel, ali pa ga bo doletela usoda životarjenja. Služil je točno določeni skupini ljudi, ki je na njegovih straneh iskala potrditve svojih mnenj. To je nekaj podobnega kot na nasprotni strani mnogi iščejo potrditve svojih že obstoječih mnenj v Mladini ali kje na kakšni alternativni spletni strani na spletu. In kaj bo Mag zdaj? Mladina št. 2? Mladina lite? Tednik usmerjen malo bolj proti sredini?

To seveda ne bo delovalo. Vsi zvesti bralci bodo Mag razglasili za od nepravih sil zasedeno ozemlje in se bodo oddaljili, ter se preselili k Demokraciji, ali pa na splet, koder bo slej ali prej izbruhnila poplava blogov z istim tonom in sporočilom, kot ga je imel Mag. Morebiti bo nastalo celo kaj čisto novega, Mag številka 2.

Tisti bralci, kakor jaz, ki bi jih zanimalo kakšno drugačno mnenje, pa tudi ne bodo imeli interesa kupiti nekaj, kar ne bo več pristno ali pa bo le še klon tistega, kar že itak berejo. Kajti zelo pomembno je, da lahko kje prebereš tudi nekaj, s čimer se ne strinjaš, a predstavlja realnost nekega dela družbe, tistega dela, ki bo na volitvah po verjetnosti glas oddal kandidatu, za katerega si sam misliš, da bi bilo bolje, če mu nikoli ne bi uspelo prilesti do kakšnega vodilnega položaja.

Za družbo je izrazito nevarno, če je večina mnenj, ki prihajajo skozi velike in pomembne medijske centre, pa tudi srednje pomembne časopise, ideološko enobarvnih. Ne glede na poizkus ‘uravnoteženja’ slovenske medijske pokrajine, torej prevzemanja pozicij druge strani in nasilnega spreminjanja že obstoječega stanja, to nedvomno še drži. S prihodom Vesa Stojanova in njegove male četice na Mag, še mnogo bolj kot prej. Res je, da si je Janez Janša želel ustvariti sebi bolj prijazno klimo v medijih, a mu je to spodletelo, razen morda na RTV Slovenija, kjer si lahko privoščijo Vladimirja Voduška in njegov Vroči stol.

Nevarno je to zato, ker nek del prebivalstva nikjer ne vidi izražanja svojih mnenj, po drugi strani pa njihovi nasprotniki, tisti, ki so zadovoljni z obstoječim stanjem, niso soočeni z drugačnimi pogledi na svet, zaradi česar so posledično manj strpni, ko se pojavi nekaj novega, neka kar ne razumejo popolnoma in kar odstopa od tega, kar poslušajo/berejo/gledajo vsak dan. Ne samo da to vodi v nestrpnost, saj je nasprotna stran tako odrinjena na rob, da se vsako njihovo mnenje zdi kot z drugega planeta, skoraj noro, ampak celo v neizobraženost, ko se v glavnem vsi le strinjajo in promovirajo ene in iste avtorje, mislece ter ideje, vse drugo pa preganjajo kot kakšno kužno bolezen. Tisti pa, ki so odrinjeni, svojo rešitev iščejo v radikalizmu in sanjajo od dnevu maščevanja, ko bodo lahko počistili neljube jim novinarje, ter jih nadomestili z sebi všečnimi. Prav v takšnem stanju, ki je še kako vladalo pred prihodom sedanje vlade, lahko iščemo vzroke za včasih prav nerazumno željo po obvladovanju medijev, ki pa se na koncu vendarle ni uresničila.

Tudi če se ne strinjamo s tem, kar se je pisalo v Magu, pa nam v imenu stabilne družbe in demokracije same mora biti pomembno, da se prej kot slej stanje v naši družbi normalizira in da raznolikost najde pot tudi v medije, Mag je kot takšen igral svojo zelo pomembno vlogo. To kar se dogaja, je korak v napačno smer. Potrebujemo več raznolikosti, ne manj. Potrebujemo soočanje in sobivanje različnih mnenj, ne vedno enih in istih litanij.