V Varnostnem Svetu Združenih Narodov sta Kitajska in Rusija z uporabo veta blokirali sprejem sankcij proti režimu predsednika Mugabeja, s tem pa razjezili ZDA in Veliko Britanijo, ki zdaj že nekaj let pozivata k ostrejšim ukrepom proti vladarju Zimbabveja. Rusi so kot razlog za svoj njet navedli prekoračitev pristojnosti ZN in željo nekaterih zahodnih držav po vmešavanju v notranje zadeve suverene države.

Če človek koliko toliko spremlja medije,  težko spregleda Roberta Mugabeja in tisočodstotno inflacijo v Zimbabveju. Zadnja leta iz te države prihajajo poročila o katastrofalnih gospodarskih razmerah in nasilju nad politično opozicijo. Na tisoče ljudi je zapustilo državo in pobegnilo v sosednjo Južno Afriko. Mnoge nasprotnike režima so aretirali in mučili. Ukradli so volitve. Tako nam o tem poročajo mediji. A pri vsem tem se je pametno spomniti, kdaj se je vse skupaj začelo. Pred časom namreč tistega zakotnega dela Afrike pod imenom Zimbabve ni bilo toliko v poročilih.

Zimbabve je veljal za eno najbolj razvitih afriških držav in Robert Mugabe za zmerno dobrega voditelja. O njem niso poročali. Lahko bi rekli, da niti obstajal ni. Za medije pač. Potem se je odločil, da uvede kmetijsko reformo in razlasti veleposestnike, povečini bele Britance, in zemljo razdeli med večinsko temnopolto prebivalstvo z malo, ali nič svoje zemlje. Predvsem britanski mediji so skočili na noge: »Nezaslišano! Da jemlje zemljo našim ljudem in jo daje revežem? Tako ali tako bo vse skupaj privedlo do propada gospodarstva, ker so ravno ti belci najbolj produktivni del družbe. Povrhu pa je to navadna kraja!« Tako nekako so šla poročila. Pri tem je bilo malo smešno opazovati veleposestnike, ki so nad izgubo zemlje tarnali izpred svojih mogočnih vil, pred katerimi so imeli parkiranih nekaj avtomobilov, zadaj pa so imeli še kakšen bazen. Gotovo je bila izguba huda, a  nihče se ni vprašal, na kak način je vendar možno, da po osamosvojitvi države nekdanja britanska elita še vedno v svojih rokah drži toliko premoženja? Seveda je res, da je odvzem privatne lastnine bil navadna kraja, a pri vsem skupaj  je mogoče razumeti,  da odločitev ni bila o sprejeta zaradi neke zlobe, pač pa zaradi želje razmere narediti malo bolj pravične.

Na tem mestu se je torej vse začelo in prav na tem mestu je potrebno podvomiti v poročanje britanskih in drugih zahodnih medijev. Spomnimo se tudi, da večina novic, ki jih dobimo preko recimo naše RTVS ali Pop Tv-ja ni produkt njihovih dopisnikov, ampak so to od večjih svetovnih medijskih hiš prevzete informacije. Imamo namreč britanski interes, da zavarujejo premoženje svojih ljudi, čeprav v povsem drugi državi. Nimamo pa svojih virov, ki bi nam pričali o tem, kaj se v resnici godi, ali vsaj, kaj se godi po mnenju kakšnih drugih, bolj lokalnih medijev.

Začudimo se lahko namreč, da ob vseh britanskih in ameriških pritiskih, Afriška Unija Roberta Mugabeja ne obsoja pretirano in da je v zadnjem glasovanju v VS ZN Južna Afrika nasprotovala sankcijam in se tako postavila ob bok Rusiji in Kitajski. Zakaj? Naj trdimo, da zato, ker v Afriki nimajo hrbtenice ponosno, kakor Britanci, zahtevati, da se razmere uredijo v skladu z demokratičnimi standardi? Ali pa mogoče te države na razmere gledajo z drugega zornega kota in se jim vse skupaj zdi pritisk nekaterih zunanjih sil na notranje razmere manjše afriške države?

Stvari so malo čudne. Potrebno bi se bilo odpeljati v Zimbabve in si stvari pogledati od blizu, vendar to ni ravno enostavno. Zato nam ostajajo viri, ki jih imamo. In ker so se ti viri izkazali za nagnjeni k lažem že v primeru Iraka in famoznega orožja za množično uničevanje, jim ne gre zaupati na lepe oči. Saj prav zdaj po večini zelo nekritično širijo obtožbe na račun Irana in povečujejo možnost za novo vojno v regiji, da ne omenimo oslarij, ki so jih znajo predvsem britanski mediji izmisliti na račun Rusije.

Ne trdim, da kaj vem o razmerah v Zimbabveju. Morebiti je res tako slabo, kot poročajo. Hej, nekaj se mora dogajati, čeprav je tista, da ni dima, če ni ognja, velikokrat čista neumnost, ker si je mogoče izmisliti najbolj nemogoče konstrukte in zatrjevati, da so čista resnica, ne da bi za kaj takšnega imeli kakršnokoli podlago. Ampak recimo, da se nekaj dogaja. Toda v kakšnem obsegu? Koliko krivde za katastrofalne gospodarske razmere leži pri predsedniku, ki je nekako prvo polovico svoje vladavine uspeval svojo državo voditi dobro? Je tukaj vmes kaj gospodarske vojne in načrtnega blokiranja razvoja države, da bi se uničilo temelje oblasti in na vrh pripeljalo bolj ubogljive ljudi? Vsega tega ne vem. Vem le, da smo prišli do točke, ko je ustaljenim medijem izrazito težko zaupati. K sreči imamo zdaj tudi na globalnem odru zelo veliko alternative, pa spletnih strani in blogov, tako da se je mogoče za večino stvari seznaniti z različnimi pogledi. Le ko gre za države, za katere se v osnovi ne zanima veliko ljudi in koder niti alternativa nima kakšnega posebnega interesa nasprotovati glavnim medijem, ostanemo ujeti z velikimi medijskimi hišami in njihovimi interesi.

Vse skupaj je stvar zaupanja. Ali zaupamo temu, kar nam servirajo, ali pa vse skupaj jemljemo z neko kritično razdaljo. Jaz bi priporočal slednje. Tudi v primeru Zimbabve.