Elizabeta – zlata doba, je film, ki je poln lepih barv, kakor se za indijskega režiserja že spodobi, nikakor pa ni film, ki bi pošteno in resnicoljubno prikazoval preteklost. Je zabaven, ne poučen, gradi na lepih prizorih, ne na zgodovinski točnosti. Ampak dalo bi se trditi, da bi bil film, ki bi prikazal potek neke bitke in njenih posledic točno tako, kot se je ta odvijala, še manj gledljiv od že tako dokaj slabega izdelka.

Poglejmo si zgodovino. Španska armada (Grande y Felicísima Armada) je izraz za mogočno špansko ladjevje, ki se je leta 1588 namerilo, da za svojega pobožnega kralja Filipa drugega osvoji Anglijo, ki ji je vladala Elizabeta. Vendar pa ime malo vara in daje vtis, kakor da bi se nad Anglijo zgrnila mogočna povodenj, proti kateri bi se ubogi Angleži lahko, tako to prikazuje tudi film, borili le s peščico svojih ladij, pa zato bolj pogumnih mornarjev. Ni bilo čisto tako.

V filmu je mogoče res prikazano, kakor da se mogočno ladjevje približuje Angliji in se Angleži junaško upirajo, toda v resnici so Španci imeli na voljo manj ladij kot Angleži. Številke so naslednje: španska flota je imea okoli 130 ladij, Angleži okoli 200. Še več, bitka, ki je sledila je bila mnogo bolj klavrna, kot bi si predstavljali. Španci so izgubili vsega 5 ladij, Angleži 8; to je zneslo 600 mrtvih na španski in do 100 mrtvih na angleški strani. Torej, ko v filmu prikazujejo, kakor da bi Angleži razbili to nepremaglivo armado, prodajajo pravljice. Ampak, komu pa bi bilo bolj po srcu gledati film, v katerem se potem ta flota vrača domov v Španijo in večino svojih ladij izgubi v viharjih, ali o usodah številnih angleških vojakov, ki so umrli zaradi bolezni. Španci so po bitki izgubili 62 ladij in okoli 15000 mornarjev, Angleži pa 8000 mornarjev, ki so jih sramotno odpustili  brez plačila. Česa takšnega ne gre pokazati v filmu, ko pa imate kraljico, ki na sami obali daje čudovit govor o boju za svobodo. Resnica bi bila samo v napoto.