Hkrati so bile privatne mikrokmetije, ki jih je Hruščov občasno spodbujal, skoraj neprijetno uspešne: na začetku šestdesetih so na treh odstotkih obdelovalnih površin proizvedli več kot tretjino kmetijskih pridelkov. Leta 1965 sta dve tretjini krompirja, zaužitega v ZSSR, in tri četrtine jajc prišle iz zasebnih kmetij.

Sem pobral  iz knjige Tonija Judta, Povojna Evropa. Me res zanima, če to drži, sicer pa bi glede na človeško naravo tudi bilo logično. Ena izmed dobrih posledic preloma v odnosih med Jugoslavijo in SZ leta 1948 je bila tudi opustitev kolektivizacije kmetijstva, ki je veliko pripomogla k temu, da je na primer Slovenija po koncu komunizma bila bogatejša od držav vzhodnega bloka, ki so se bolj trdno držale sovjetskih napotkov. Še posebej poučno je nazadovanje Češke, pred vojno razvite demokracije in ene bogatejših evropskih držav.

Najhujša stvar, ki je komunistične režime v vzhodni Evropi doletela, je bilo prav fanatično vztrajanje pri eni komunistični veri, po kateri je vsaka še tako nepomembna  zasebna lastnina bila nevarna. Da ne omenjamo norega planiranja, ki bi celo lahko delovalo, če planerji ne bi bili tako zaslepljeni z izgradnjo težke industrije tudi tam, kjer za kaj takšnega ni bilo potrebe. Pa bi verjetno komunizem z nekaj manjšimi spremembami lahko mnogo bolje deloval.