Ko se poraženci v državljanski vojni, ki je pozneje sledila, z nerazumevanjem sprašujejo, kako je mogoče, da je peščica komunistov, ki številčno niso predstavljali nič v primerjavi s celoto naroda, zmogla v svoj program vključiti celoten narod, še zlasti ker je bil ta narod večinsko katoliško usmerjen, Katoliška cerkev pa ga je stalno svarila pred komunistično nevarnostjo, je odgovor sorazmerno enostaven. Nobene posebne modrosti ni bilo treba. Predlagati je bilo treba samo tisto, kar je vsem ležalo na duši, kar je vsakdo čutil, da je treba storiti: osvoboditev Slovenije in pošten družbeni red po osvoboditvi. Razlagati si tak izjemen uspeh OF z neko posebno zvitostjo komunistov, ki naj bi jim uspelo preslepiti celoten narod, je najmanj smešno. Velikanski uspeh OF, natančneje komunistov, je bil v tem, da so prehiteli vse druge morebitne tekmece in predložili program, proti kateremu po pameti ni moglo biti resnega ugovora.
Tako France Bučar v Rojstvu države. Ko se malo kasneje sprašuje, zakaj te priložnosti ni pograbil kdo drug, si tudi odgovori:
Vse izročilo slovenske politike je bila lojalnost obstoječi oblasti in v tem okviru iztržiti zase kar največ svobodnega prostora….Vsaka dejavnost bi pomenila izzivati okupatorja, ki bi odgovoril s povračilnimi ukrepi…. To pa je seveda pomenilo, tudi v skladu z njenim izročilom, da se vnaprej strinja, da bodo o končni usodi slovenskega naroda odločali drugi.
To je vsekakor izredna obsodba takratne slovenske elite, ki se je v strahu pred smrtjo odločila napraviti samomor. In v strahu pred smrtjo si je tudi na koncu izbrala sodelovanje z okupatorjem, kot rešitev pred komunistično nevarnostjo. Prav z nedejavnostjo, s prelaganjem odgovornosti za končni razplet vojne na druge, si je predvsem katoliški prostor zapravil vsako možnost za zmago. Komunisti so bili pač bolj hrabri in se niso bali smrti, tudi če so bili po naravi večinoma ateisti, cerkev in ljudje okoli nje, ki bi jim moralo biti lažje umreti, kot opustiti svojo vero in se uklanjati nacistični pošasti, pa so se bali povračilnih ukrepov. Sodelovanje s fašisti še gre razumeti, saj predvojna RKC ni bila v nasprotju s korporativistično usmerjenostjo fašistične države, a povsem nedopustno je bilo uklanjati se nacionalnim socialistom in njihovim povampirjenim mitom, ki s krščanstvom res niso nikoli imeli ničesar skupnega.
Največji gre kasnejših domobrancev in podobnih, je bilo ravno pomanjkanje poguma. Naravnost smešna so pri tem opravičevanja v stilu, da so komunisti terorizirali vse po vrsti in nikomur drugemu niso dovolili vzpostaviti odpora. Koliko pa je bilo teh komunistov na začetku vojne? Bore malo. Če bi se katoliški tabor na Slovenskem takoj odločil za odpor, bi tudi strl komuniste, seveda za ceno določenih žrtev in določenih grozodejstev, ki v vojnah nikoli ne umanjkajo. Prosim lepo, kdo pa verjame, da se ljudje niso mogli upreti samo zato, ker mu je to prepovedala neka majhna skupina gorečnežev? Proti takšnim se je bilo pač potrebno boriti prav tako kot proti samo okupaciji, s sredstvi, ki so bila takrat na voljo, torej z gverilskimi akcijami in likvidacijami nasprotnikov.
To je hkrati tudi največji problem, ki ga imajo zagovorniki domobranstva. Vsekakor bodo v prihodnosti še številne debate o zločinih komunizma in partizanstva, številna premišljevanja o zgrešenosti celotnega sistema, a le malokateri svobodoljuben posameznik bo mogel iti mimo pasivnosti njihovih nasprotnikov med drugo svetovno vojno, ne da bi pri tem mislil na hlapce, ki so se pripravljeni ukloniti vsakemu tiranu, ne glede na to, če ta že pripravlja njihov zakol. Ovce pač.