Grimmove pravljice so polne krutih podob sveta, za katerega mnogi mislijo, da nikakor ne spada v otroško domišljijo, ampak prej na smetišče perverznih duhov. A resnica je takšna, da imajo podobe hudobnih staršev, ki svoje otroke pustijo v gozdu, da bi tam umrli, ali hudobnih čarovnic, ki so pripravljene storiti vse, da bi dosegle svoje, tudi ubijati nedolžne, več z resničnostjo, kot bi si mislili. Edino nadnaravno je izmišljeno, vse drugo, od ogabnosti,  preračunljivosti,  do hudobije, je bolj realno, kot bi si želeli.

Nekako tako moramo gledati tudi na film Changeling, v katerem igrata Angelina Jolie kot Christine Collins, mati, ki izgubi svojega sina in ga hoče znova najti, in John Malkovich kot simbol poštenega Božjega človeka, pastor Gustav Briegleb, ki se z resnico zoperstavi skorumpiranemu sistemu. Če ne bi bil posnet po resnični zgodbi, bi se komu film zdel malce pretiran, a če kaj, potem je jasno, da po svetu hodi kar nekaj blaznih serijskih morilcev, še več pa je pokvarjenih policistov, ki raje kot za pravico, skrbijo za svoje interese, in politikov, ki jim je mar le, da zmagajo na volitvah in se osebno obogatijo, ali pa k temu pomagajo svojim prijateljem.

Nekega dne se samohranilka Christine Collins vrne domov z dela, da bi ugotovila, da njenega sina Walterja ni več.   V Los Angelesu leta 1928, se mora soočiti s policijskim aparatom, ki  ga bolj skrbi sloves, kot pa reševanje zločinov in tako ji pred zbranimi novinarji po nekaj mesecih podtaknejo fanta, ki ni njen sin. Raztresena mati sprva pristane na očitno laž, saj si po prepričevanju kapitana Jonesa še sama verjame, da je po mnogih mesecih ločitve njen sin lahko prestal številne spremembe, a kmalu ji postane jasno, da se fant v času odsotnosti ni mogel skrčiti, niti ni mogel pozabiti svoje šole, učiteljice, sošolcev, ampak da je bil njen prvi strah, da ne gre za njenega sina, povsem upravičen.

A policija noče več slišati nič o kakšnem spreminjanju zgodbe, saj je za njih primer zaključen in to še celo uspešno. Od tu naprej gre samo še za varovanje ugleda policije, pri čemer tesnoba matere, ki ima v hiši otroka, ki ni njen sin in hoče pravega sina še vedno najti, ni stvar, s katero bi se želeli ubadati. Ko Collinsova še kar naprej vztraja in s svojo zgodbo gre v medije in jo pri tem podpira tudi oster kritik policije, častitljivi Briegleb, jo Jones brez naloga pošlje v psihiatrično bolnišnico, kjer so ji skupaj s številnimi drugimi ženskami kratene vse pravice, na koncu pa je, ker noče podpisati, da si je vse skupaj izmislila, skoraj mučena z elektrošoki. Nekaj, s čimer drugim ženskam ni prizanešeno.

Christine Collins policija pripelje napačnega otroka

‘Zdravljenje’ z elektrošoki ni nekaj, kar bi zraslo v domišljiji kritikov psihiatričnih bolnišnic in zavodov za duševno prizadete, ampak nekaj resničnega, kar se je dogajalo tudi še po drugi svetovni vojni. Še huje je, da je policija v tistih letih lahko ljudi tja poslala brez sodnega naloga, nekaj kar se je spremenilo šele po srečno nesrečnem razpletu afere, o kateri je posnet film Changeling.

Tukaj je v zgodbo vpleteno pošastno delovanje množičnega morilca otrok, Gordona Stewarta Northcotta . Mnogi se velikokrat sprašujemo, kako to, da je po svetu toliko izginulih oseb, med njimi tudi otrok, ki jih svojci in policija nikoli več ne najdejo. Nekaj jih je žrtev blaznežev, kot so Fritzl ali Priklopil iz sosednje Avstrije in jih pozneje odkrijejo, nihče pa ne ve, koliko takšnih grozodejstev ostane za vedno nerazkritih. Veliko je namreč kleti po svetu, veliko osamljenih kmetij, veliko krajev, kjer se bolni umi lahko izživljajo nad nedolžnimi.

V filmu je Northcott blazni morilec, ki s pomočjo mladoletnega Sanforda Clarka, ubije dvajset otrok in njegove zločine odkrijejo le po naključju, saj kanadske oblasti zahtevajo izročitev malega Sanforda, sicer kanadskega državljana. S tem je razkrito tudi, da je Walter Collins, med žrtvami in da je policija dejansko Christine Collins pripeljala napačnega otroka. S pomočjo Briegleba in javnosti Collinsova lahko zapusti psihiatrično bolnišnico in na sodišču doseže svojo pravico, čeprav vprašanje, ali je njen sin umrl ali preživel, do konca ostane nerazkrito.

V Wineville Chicken Coop umorih je kanadski državljan Northcott ugrabil, spolno zlorabil in ubil  (po svojem priznanju) pet otrok, med njimi Walterja Collinsa, pri čemer mu je pomagala njegova mati, Sarah Louise, trinajstletni Sandor Clark, njegov nečak, ki ga je tudi spolno zlorabil, pa je bil prisiljen v sodelovanje. Policija ni odkrila celih trupel, ampak samo nekaj ostankov oblačil, telesne dele in krvavo sekiro. Čeprav se je špekuliralo, da je bilo ubitih do dvajset otrok, policija nikoli ni našla dokazov za to. Medtem ko je zavoljo tega, da je bila ženska, njegova mati dobila zaporno kazen, je Gordon Northcott bil usmrčen z obešanjem.

Malce razvlečen film odlično prikaže razmere v s korupcijo polnem Los Angelesu pred veliko gospodarsko krizo, hkrati pa s prstom kaže na vse nedelujoče institucije, tudi v naših časih, ki jih bolj kot reševanje problemov skrbi javna podoba in so pripravljene dobesedno zmleti tiste, ki se postavijo na pot. Pri tem se skrivajo za strokovnimi mnenji, tuje pa jim niso niti medijske manipulacije, vse zato, da bi obvarovale svoje interese.

Ali kot pred zbranimi verniki in preko radijskih valov v filmu govori  Briegleb:

Vsak dan se morajo potrebe poštenih meščanov umikati pohlepu in osebnemu bogatenju. Vsak dan mesto tone globlje v greznico strahu, zastraševanja in korupcije.