Saj poznate tisto, prijazni domorodci so živeli v svojem raju, dokler med njih ni stopila v okovan škorenj obuta noga osvajalca. Potem je bilo vsega lepega konec, barabin je prinesel ogenj, nasilje in vsesplošno gorje, domorodci pa so se razbežali na vse strani, dokler jih ni povezal veliki junak in odgnal hudobnega osvajalca. In potem je spet bil mir in vsi so bili srečni in ljubezen je bila v zraku.

Nekako tako gre zgodba v Avatarju, filmu, ob katerem se ne bom ustavljal ne pri efektih, ne pri seciranju zgodbe, ampak se bom posvetil predvsem stari misli, ki nas Evropejce (tukaj so vključeni tudi naši podaljški, kar Američani gotovo so) muči že vsaj tristo let, to je misli o plemenitem divjaku, ki je našel mir v srcu in živi v sozvočju z naravo, medtem ko smo mi izgubili svoje duše in znamo samo še uničevati vse okoli sebe.

Pa saj o zgodbi ni kaj veliko za povedati. Združite Indijance, filma Pleše z volkovi in Lawrence Arabski, dodajte malo vojne proti terorizmu in začinite z varovanjem okolja in panteizmom in imate okvirno vso zgodbo filma Avatar. Pa še kakšno kopiranje bi se našlo. To ne pomeni, da je film zanič, niti približno. Je odličen in k sreči ni nasičen s specialnimi efekti, niti z akcijskimi prizori, tako da vsekakor pusti dober priokus.

V bistvu samo Indijanci 

Plemeniti divjak ni nikoli obstajal, je le produkt domišljije evropskega človeka, ki si je v svoji želji naučiti se čim več od sveta, ki ga obdaja, v neznanem tedanjega ne povsem odkritega sveta, naslikal podobo ljudi, ki jih ne muči ne strah pred smrtjo, ne razdalja do drugih ljudi, ne nepovezanost z naravo. Bili so to pravi moški, prave ženske, modreci v svoji primitivnosti, dediči starih modrosti, ki so se v materialistični Evropi izgubili, nosilci prave vere, ki za razliko od krščanstva prinaša pravo zadovoljstvo, pravičnost, srečo. Malo so ti Evropejci vedeli, da so v resnici sami nosilci napredka, ki bo čez nekaj stoletij kljub vsemu nasilju, prinesel svet, v katerem je lahko črnec predsednik najmočnejše države, se kdo celo razburja, če ubijejo nedolžnega človeka in je večina prebivalstva materialno preskrbljena, kot da bi živeli v Eldoradu. V Evropi in njenih podaljških seveda. V državah, ki so nastale na območjih, kjer so nekoč iskali plemenite divjake, je nazadnjaštvo ostalo in posledično množice obsodilo na revščino in bedo, ki z roko v roki gresta z nasiljem in nepravičnostjo. Plemeniti divjak se je izkazal za navadnega bebca.

Filmi znajo lepo naslikati črno bele podobe sveta, ki je v resnici barvast, ali pa v najslabšem primeru siv. Tako tudi Avatar, ki je s svojim srečnim koncem  pravljica. Res je, resničnosti se dotika na več mestih, a pri tem podlega naivnemu pogledu na svet, v katerem dobri vedno zmagajo in v katerem je zlo tako lepo vidno, da ga opazi že vsak cepec.

Poglejmo si le omembo terorizma, ali, ‘napasti jih moramo preventivo, sicer nas bodo preplavili.’ Zveni nekam znano, mar ne. Ljudje smo nagnjeni k poenostavljanju. Zato večina tudi ali verjame, da je vojna proti terorizmu nateg in je vsega kriva washingtonska klika, ali pa da so vsega krivi muslimani in njihova religija in jih je resnično potrebno zlomiti, sicer nas bodo slej ko prej vse zasužnjili. Resnica je malo bolj zapletena; da ameriško posredovanje povzroča vedno več jeze v muslimanskem svetu in ustvarja nove teroriste, da pa je tudi v veri teh ljudi nekaj takšnega, kar jih vzpodbuja k nasilju in bi do napadov prišlo tudi, če bi vsi na zahodu bili miroljubni angelčki. Največ žrtev terorizma je muslimanov. Nihče ni povsem nedolžen in nihče ni povsem kriv. Zato tudi filma ne moremo preslikati na resnično življenje, čeprav je jasno, da mnogi razmišljajo v teh preprosti črno belih slikah.

Talibanski borec seveda ni plemeniti divjak in ga kot takšnega ne bodo predstavljali. Niti ni veliko možnosti, da bi ga lahko ob napadih na nedolžne civiliste, požiganju šol in zasužnjevanju žensk, za kaj takšnega lahko predstavili.

Ne, prej ga najdemo v Darfurju ali med Nubami. Na tem mestu si bom drznil za junaka, ki prihaja od zunaj in pomaga domorodcem v boju proti hudobnim tujcem, označiti Toma Križnarja, ki je pred nekaj dnevi spet dobil svojih pet minut na televiziji. Medtem ko je njegov boj vsekakor plemenit, je v osnovi precej naiven in na neki ravni hinavski. Po eni strani je za vse slabo kriv zahod, po drugi strani pa bi ravno ta zahod moral nekaj storiti, da bi se stvari spremenile na bolje. Potrebno je posredovanje, ki bo preprečilo genocid, a to posredovanje bi morale opraviti prav tiste sile, ki so že vmešane v vojne v Iraku, Afganistanu, Jemnu, Pakistanu in ki s svojimi ladjami plujejo pred somalijsko obalo in mednarodno trgovino branijo pred pirati. Zahod v tem primeru ne more potegniti pravilne poteze. Če ne posreduje, je obtožen zatiskanja oči, če posreduje, bo kriv številnih nedolžnih žrtev in imperialne arogance.

Nube so plemeniti divjaki, nedolžno ljudstvo, na njih ni greha, vsaj njihovi občudovalci jih skorajda ne najdejo. In prav tukaj pride do izraza vsa smešnost vere v plemenitega divjaka. Ob njihovem bleščečem nasmehu se malokdo sprašuje, kakšna je njihova življenjska doba, kakšna kvaliteta življenja v skrajni bedi, kakšna pamet je v šibkosti, ki ne premore orožja braniti se pred poseganjem večjih in močnejših in ki potrebuje tujce, da bi lahko preživela. Koliko bi jih rado tako živelo? Koliko prebivalcev zahoda, ki ne morejo preživeti brez svojega mobilnega telefona in dostopa do spleta, navajenih na življenje v luksuzu, bi v resnici bilo pripravljeno presekati vse vezi z zahodno civilizacijo in živeti in umreti v bedi?

Biti plemeniti divjak na koncu koncev le ni tako lepo. Trdim, da niti plemenito ni preveč. Če kdo, potem je plemenitost institucionaliziral zahodni človek, ki si dela skrbi zavoljo smrti nedolžnih, zaradi kršenja vseh vrst pravic, zaradi neenakosti in nepravičnosti. In prav te svoje dobre lastnosti taisti človek velikokrat projicira na vse druge, samo nase ne. In od tod potem pridejo tudi takšni filmi, kot je Avatar.

Na koncu še o pravljičnem koncu. Ne morem drugače, kot da me zadnja bitka v filmu spominja na Custerjev konec v boju z Indijanci. Seveda se ZDA po porazu niso umaknile in so prej ko slej zlomile domorodce in na njihovem ozemlju zgradile največjo silo na planetu. Tako bi se zgodilo tudi prebivalcem Pandore, če bi se film držal izkušenj z našega planeta. Ko enkrat močni in veliki odkrijejo vir bogastva, se ne ustavijo tako hitro. Še huje, tudi če ti padejo, jih nasledijo vsi, ki se želijo polastiti bogastva, velikokrat majhni ljudje z velikimi sanjami.