Prvi del tukaj.

Na drugo stran sveta. V ZDA. Predsedniške volitve 2008 si bomo bržkone zapomnili po zmagi Baracka Obame. Njegova ekipa si je v predvolilni kampanji še kako pomagala s spletom. Za to predavanje pa je mnogo bolj zanimiv ostareli kongresnik iz Teksasa, sicer samodeklarirani libertarec, ki deluje v republikanski stranki, Ron Paul. Zdaj, celo njegovi podporniki priznavajo, da Paul ni najbolj karizmatična osebnost in da jih privlači predvsem njegovo libertarno sporočilo. Od začetka je tako nasprotoval vojni v Iraku, pa v Afganistanu, v resnici ni ameriške vojne, ki mu je všeč. Je nasprotnik države, rad bi čim bolj znižal davke, vse pač, kar imajo libertarci v ZDA radi.

Paul je za predsednika ZDA kandidiral že leta 1988 in pogorel in tudi leta 2008 mu mediji že od začetka niso pripisovali kakšne posebej velike možnosti in zato je bil samo stranska točka v spopadu velikih. Najprej je seveda moral skozi republikansko izbiranje kandidata, saj je deloval znotraj republikanske stranke, čeprav se je njegovo sporočilo pogosto bistveno razlikovalo od sporočila kakšnega Johna McCaina ali Mikea Huckabyja. Njegovi tekmeci so imeli na voljo ne le več denarja, ampak tudi sporočila, ki so bolj ugajala večjemu delu volivcev republikanske stranke.

Ampak na spletu se je potem zgodilo nekaj nenavadnega, nekaj kar lahko imenujemo kar Ron Paul fenomen. Razne spletne ankete so mu začele kazati neverjetno visoko podporo, kar pometal je s konkurenti, od CNN-a do povprečnih blogov. Njegovi privrženci so medijem pošiljali stotine pisem, v katerih so zahtevali, naj njihovemu kandidatu posvetijo več časa, na vsak kritičen zapis se je pojavilo ogromno komentarjev, ki so Paula branili, na Diggu in Redditu, dveh zbiralnikih novic, je prišlo do prave poplave zgodb o Ronu Paulu.

Če bi sklepali samo po tem, kaj se je dogajalo na spletu, bi lahko čisto zares verjeli, da lahko Ron Paul postane kandidat republikanske stranke za predsednika ZDA. V realnem življenju, če se smem tako izraziti, so telefonske ankete napovedovale nekaj povsem drugega, da Paul sploh nima nobenih možnosti in da bo dobil kvečjemu nekaj odstotkov. Ampak na spletu se je širila Ron Paul Revolution, njegovih podpornikov je bilo toliko, da so postajali že prav nadležni. Glede anket na spletnih straneh, so se začeli pojavljati dvomi, da ti ljudje na nek način goljufajo sistem in ima njihov kandidat zato takšne visoke odstotke, čeprav to nikoli ni bilo dokazano. Na kritike se je eden izmed vodilnih ljudi Paulove kampanje, Jesse Benton, odzval z naslednjimi besedami:

‘Če imamo 20000 strastnih podpornikov, ki gredo in glasujejo v spletnih anketah, Rudy Giuliani pa jih lahko dobi le tisoč, se zaradi tega ne bomo opravičevali.’

Prišle so volitve in Ron Paul je pogorel. Množic volivcev ni bilo od nikoder. Nekateri so se pošalili, da gre za tip ljudi, ki po cele dneve preždi za računalnikom, je uporabna za spletne kampanje, potem pa se jim niti ne da stopiti ven iz hiše in iti na volitve. Prej je res, da je imel Paul podporo v zelo zagreti skupnosti, ki zna uporabljati splet za širjenje svojih pogledov na svet in se je v tem primeru tako goreče vrgla v boj, da je skoraj utopila vse ostale glasove.

Mislim, da moramo iz tega potegniti pomembno lekcijo. Splet predstavlja samo del celotne slike. Če vzamemo kateregakoli kandidata v katerikoli razviti državi, recimo da v Sloveniji, to, da je popularen na spletu, še ne pomeni, da ima toliko podpore tudi drugače. Marsikaj je odvisno od ciljne skupine, ki jo ta kandidat nagovarja, marsikaj je odvisno tudi od dostopa do medijev. Če se spomnimo ruske liberalne opozicije, tej niso na voljo veliki časopisi, televizijski programi, zato je za širjenje njihove resnice splet postal izredno pomemben in zato potem želja mnenja ljudi spreminjati s prevaro, z anonimnimi komentatorji na forumih, blogih. Kjerkoli, kjer neki stranki, nekemu kandidatu ni omogočen dostop do medijev, ali pa je ta dostop manjši kot pri njihovih konkurentih, lahko splet predstavlja tisto bojno polje, na katerem lahko širijo svoja stališča in napadajo nasprotnika.

Seveda imajo pri tem prednost tiste stranke in kandidati, ki nagovarjajo mlajše ljudi, tiste, ki se informirajo na spletu. Težje je kakšni konservativni stranki, katere volilno telo je starejše, mnogi pa sploh ne znajo prižgati računalnika, kaj šele, da bi sodelovali na forumih, pisali bloge ali brali spletne strani strank.

Na koncu bomo pogled malo obrnili na Slovenijo. Vprašanje: ali je v Sloveniji možen Ron Paul fenomen? Ali lahko v Sloveniji kakšna politična stranka na spletu manipulira ankete na raznih spletnih straneh, ali lahko mobilizira svoje privržence, da potem resno delajo na tem, da bi s svojimi komentarji zasuli bloge, forume, spletne strani? Da pod vsakim člankom, ki je do njihove stranke ali do vidnejših članov njihove stranke negativen, protestirajo, avtorja žalijo, se prepirajo s pristaši drugih strank?

Moj odgovor je: zakaj ne? In še moje dodatno vprašanje: mogoče pa se nam je to že zgodilo. Sploh eni stranki je pred prejšnjimi parlamentarnimi volitvami v anketah na spletnih straneh ali ko je šlo za ankete na podlagi telefonskih klicev v razne televizijske oddaje, rado kazalo mnogo bolje, kot se je potem odrezala na volitvah. Te stranke ni potrebno omenjati. Včasih se vsaj meni zdi, ko preberem kakšen članek na recimo RTV Slovenija, članek o političnih dogajanjih v državi mislim, in se potem še malo posvetim komentarjem, da je glede na dejansko podporo političnim strankam (le verjamete anketam, kot je na primer Politbarometer), komentarjev, ki so bolj pozitivni do opozicije, dokaj veliko. Rekli bi lahko, da so ti ljudje pač bolj zagreti in prej pripravljeni svoj čas in svojo energijo porabiti za spletne dvoboje. Kakor v primeru Rona Paula, tudi tukaj na spletu velja, da če ima stranka A 20000 zagretih privržencev, ki glasujejo, komentirajo, stranka B pa le 1000, to še ne pomeni, da je tudi drugače razmerje takšno. Privrženci stranke B so lahko le bolj nagnjeni k temu, da prebirajo časopise in gledajo televizijo, svojih mnenj pa niso pripravljeni jasno in glasno obelodaniti pred vsem svetom, ampak potem šele na volitvah ali pa, če jih kdo neposredno povpraša.

Naj zaključim s tem, da nam bo prihodnost na spletu prinesla še dodaten razvoj v tej smeri. Splet postaja vedno bolj pomemben. Politične stranke in njihovi člani, so že spoznali, da preprosto na spletu morajo biti prisotni. Do zdaj je v Sloveniji še bilo tako, da so bili blogi, ki so jih pisali politiki, namenjeni le predvolilnemu obdobju, potem pa so zamrli. Tudi s spletnimi stranmi strank je bilo še pred nekaj leti tako, da niso bile ravno najbolj dodelane, polne informacij, razen ko so se bližale volitve. V prihodnosti se bo to spremenilo. To že med drugim kaže prisotnost politikov na Facebooku.

Z večanjem pomena prisotnosti na spletu, pa se bo večala tudi potreba po spletnih bojevnikih. To so lahko blogerji, skrbniki spletnih strani, novinarji, ki le pišejo za pravzaprav strankarske spletne časopise. Večja ko bo publika, več bo na kocki, več bo pa tudi možnosti za manipulacije.