Čez mejo je film, ki ima vse, kar bi moralo zanimati slehernega Slovenca. Globalizacijo, izkoriščanje delavcev, zlizanost medijev, kapitalistov  in oblasti, neučinkovito policijo, nasilje, kriminal in spolne škandale, večanje prepada med revnimi in bogatimi, ksenofobijo in poniževanje južnjakov. Je film, ki ga vsem toplo priporočam v ogled, saj je morebiti v tem globaliziranem svetu prikaz stvari, ki v takšni ali drugačni obliki že so prisotne med nami, ali pa se nad nas še zgrinjajo.

Ameriška novinarka mehiškega porekla, Lauren Adrian (Jennifer Lopez), ki dela  za čikaški Sentinel, dobi nalogo raziskati umore mladih žensk v obmejnem mehiškem mestu Juarezu, kar ne sprejme najbolje, saj si želi mesto stalne dopisnice iz tujine, a po obljubi, da bo po tej zgodbi to mesto le dobila, se odpravi na jug. Pred nami je Ciudad Juarez, kot ga poznamo iz novic, mesto bede, nasilja, skorumpiranih oblasti,  umorov. Je tudi mesto, kjer delavke delajo v tovarnah, ki so zrasle po sporazumu NAFTA in proizvajajo belo tehniko za bogatejši severni trg, same pa se morajo zadovoljiti s po 5$ zaslužka dnevno.

Pogled v tovarniško halo je presenetljiv, saj nam prikaže avtomatizirano delo za trakom, ko so delavke le del procesa, skoraj že stroji, ki jim nadzorniki vedno znova ponavljajo, da morajo izpolniti normo in ki se po opravljenem šihtu morajo čim prej odstraniti, da jih lahko zamenjajo nove. Tovarna nikoli ne stoji, delavke pa se morajo opraviti domov z delavskimi avtobusi.

Spremljamo zgodbo mlade Eve, ki originalno prihaja iz mehiške pokrajine Oaxace (ne brez simbolike). Po enem takšnem napornem dnevu se odpravi domov, da bi jo doletela kruta usoda. Voznik avtobusa jo skupaj s še enim pomagačem posili in pretepe, dva moška pa jo potem misleč, da je mrtva, zakopljeta. Toda Eva dobesedno vstane iz groba.

Film je posnet po resničnih dogodkih in na mestu je opozoriti na stotine žensk, ki so v tem mestu bile ubite, neuradna poročila pa govorijo o okoli 5000 mučenih, posiljenih in pobitih. V okviru vojne proti drogam, ki jo proti narko kartelom izvaja centralna mehiška oblast, je bilo v mestu samo v zadnjih treh letih ubitih 110 otrok in na tisoče odraslih,  ta vojna pa vsak dan zahteva nove žrtve. Ciudad Juarez je eno najbolj nevarnih mest na svetu.

Lauren v Juarezu najprej poišče svojega nekdanjega kolega Diaza (Antonio Banderas), ki dela za lokalni časopis, El Sol de Juarez in se spopada tako s policijo, ki zasega izvode njegovega časopisa, kot tudi s kriminalci, ki so pripravljeni ubijati. Mlada Eva najde pot prav v uredništvo časopisa in začne se zgodba odkrivanja posiljevalcev in morilcev. Medtem ko Lauren vedno bolj spoznava, da bi lahko ona bila tista, ki bi živela v tej bedi in ko  med svojim raziskovanjem celo spozna, kako zelo težko je delati v tovarni, se nam rišejo tudi obrisi celotnega sistema, ki na vrhu peščici omogoča življenje v neverjetnem razkošju, medtem ko globoko pod njimi trpi množica revežev. Tako Lauren med drugim Evo spravi k neki bogati gospe, s katero ima intervju, da bi jo zavarovala pred morilcem, ki ji še vedno sledi, tam pa se lahko mlada indijanka iz Oaxace prepriča, v kakšnem raju na zemlji živi majhna elita ljudi. Na zabavi za hčerko lokalnega mogotca tako lahko vidi tudi popularnega pevca Juaneza, tam pa so številne velike živine, med njimi tudi ameriški senator Rawlings. In tam je tudi drugi posiljevalec. Za bogate, ni da ni.

Voznika avtobusa s pomočjo obeh novinarjev ujamejo v past in odkrijejo še množično grobišče žensk, drugega posiljevalca pa ni in ostane svoboden. Lauren Adrian svojo zgodbo napiše, jo odpošlje uredniku, misleč, da je storila nekaj dobrega in nekomu pomagala. Film bi se tukaj lahko končal, a potem bi bil le pravljica za mehka srca.  Zgodba je namreč  dobra, toda stopila je na prste preveč ljudem in urednik je noče objaviti. Lauren se vrne v Chicago, da bi tam v pisarni urednika Georga Morgana(Martin Sheen) našla prav tistega ameriškega senatorja, ki ga je srečala na zabavi. V njegovem interesu ni, da bi se pisalo o tovarnah, v katerih za bori zaslužek garajo mlade delavke, niti ga ne gane nasilje v obmejnem mestu: njegov interes je, da se prostotrgovinska cona med ZDA in srednjo Ameriko uvede. Lauren kot podkupnino ponudijo delo dopisnice iz tujine, a zgodba mora potihniti in ker je vse, kar kot novinarka napiše, po pogodbi last časopisa, niti nima možnosti iti drugam. Tako, vidite, delujejo mediji, ki se zavedajo moči svojih lastnikov in povezav med različnimi interesi. Pa saj to ni nič takšnega, kar nam ne bi bilo znano že tukaj v Sloveniji. Le na afero Baričevič se spomnimo in kako so večji mediji vse skupaj hoteli prikriti in jim ni uspelo le zaradi nekega rumenega spletnega medija in kopice blogerjev.

Ali, kot Lauren pojasni njen urednik:

Dnevi raziskovalnega novinarstva so mimo. Novice so drugačne. Korporacije imajo vse niti v svojih rokah. Vse kar jih zanima, so prosta trgovina,  globalizacija, zabava!

Lahko dodamo še, da jih zanimajo neumnosti, kot je  svinjska gripa, sprožanje sovraštva in jeze v raznih obmejnih sporih, seks, bizarnosti, nikakor pa nočejo komu stopiti na žulj, ker s tem ogrožajo svoj dohodek.

Roza križi postavljeni v spomin žrtvam femicida

Na koncu Diaz umre pod streli, Eva in Lauren se skupaj znebita drugega posiljevalca, Lauren pa prevzame delo svojega novinarskega kolega v El Sol de Juarez. V bistvu se nič ne spremeni, le dva morilca in posiljevalca sta kaznovana, a kaj, ko jih je zunaj še več, sistem izkoriščanja pa ostane nepoškodovan. Na koncu se zdi, da sta oba storilca v filmu le produkta ponorele družbe, na pol nevidni pošasti, ki jih ustvarja sistem. Na eni strani izprijeni voznik avtobusa, pripadnik nižjega sloja, na drugi strani bogataš, ki si očitno samo išče novo vrsto zabave.