V filmu Levi za jagenjčke (Lions for Lambs) spremljamo tri paralelne zgodbe na treh koncih sveta, na Univerzi v Kaliforniji, v senatorjevi pisarni v Washingtonu in na bojišču v Afganistanu.  Film, ki je  tri leta po produkciji še vedno aktualen in nam kaže delovanje medijev, politike in spreminjanje vojaške strategije skozi čas, ki nam predoči vse besedne trike, s katerimi nas vladajoči prepričujejo v možnost in potrebnost zmage na drugem koncu sveta in ki nam nazorno prikaže krvave posledice.

Film Levi za jagenjčke je prej kot ne dokumentarec, saj kakšnega posebnega užitka zaradi akcije ali neverjetnih zapletov, ne boste videli. Ali, recimo da gre za predavanje o spreminjanju sveta in o tem, kakšna je cena takšnega spreminjanja. Večine takšni filmi ne zadovoljijo, ampak jih zaradi navajenosti na hiter tempo in akcijske prizore, kakorkoli butasti so že ti, pustijo hladne, celo prazne. Na žalost smo prišli v dobo, ko večina ni več sposobna poglobljenega razmišljanja, kaj šele, da bi se pripravila spremljati dolgočasna predavanja. Morebiti je ravno zaradi tega Žižek tako popularen: ker nihče noče več poslušati duhomorna, četudi koristna besedičenja, s strani manj eksplozivnih filozofov.

Mladi republikanski senator Jasper Irving (Tom Cruise je ravno pravšnji za vlogo republikanskega politika, zategnjen, s popolno frizuro, širokim nasmehom, prekleto dobro pazi, da ne bi uporabil kakšne napačne besede)  v svojo pisarno povabi liberalno novinarko Janine Roth (Merryl Streep), da bi ji prodal novo strategijo za Afganistan. Vojska bi z majhnimi skupinami  zavzela vrhove in s tem nadzorovala doline ter Talibanom preprečila gibanje. Še en načrt po šestih letih vojne pač (zdaj že devetih), s katerimi bi zlomili odpor in v državo pripeljali demokracijo. Senator se strinja, da so v preteklosti bile storjene napake, a gledati na njih, bi bilo narobe: zdaj se gre usmeriti na prihodnost, do končne zmage, ki je spet, kako predvidljivo, takoj izza vogala. Potrebna je le odločnost.

Sem edini, ki se mi pretirana bližina novinarja in politika, tako imenovani dostop do informacij, zdi sumljiva?

To zdaj poslušamo že zelo dolgo, skoraj celo desetletje. Z odločnostjo bodo ZDA prevladale nad svojimi primitivnimi sovražniki, ki živijo v srednjem veku in hočejo uničiti vso svobodo na planetu, izkoreniniti ves napredek in nas  pahniti v versko suženjstvo.  S takšnimi ljudmi ni možen pogovor, možen je le boj do konca. Navsezadnje so enajstega septembra napadli ZDA (da, tudi to je predvidljiv izgovor za vztrajanje v vojni). Od tu je le še korak od trditve, da je muslimanski terorist  na pohodu in si bo podvrgel kmalu ves svet, če bo zahod popustil.

Medtem ko senator novinarki razlaga novo strategijo, to na drugi strani sveta, v Afganistanu, uveljavljajo v praksi. V letalskem oporišču Bagram poveljnik vojakom, ki jih bo s helikopterjem poslal na enega izmed vrhov, ki jih namerava zavzeti, razlaga vse tisto, kar slišimo pogosto. Sovražnik je razbit, a zaradi tega še ne poražen, ne verjemite vsega, kar piše v časopisih,  uporniki v Afganistan prihajajo preko Irana ali terorizirajo domačine, da jim dajo svoje sinove za boj, sicer jih pobijejo,  itd… Standardna propaganda, ki se je človek po devetih letih naveliča.  Kakorkoli, nova strategija se začne z neuspehom, saj vojaki naletijo nad odpor, helikopter je poškodovan, dva vojaka pa ostaneta sama na vrhu, v snegu, medtem ko se jima približujejo Talibani. Spet, film ni akcijsko naravnan, ampak, k sreči bolj prikaže pravo delovanje, torej spopad brez vsega tistega obveznega pretiravanja, kot smo ga vajeni drugod. Ameriških žrtev ni  veliko (kakor jih tudi ni v vojni), nasprotniki preživijo napad jurišnega letala (v tej vojni se popolna letalska prevlada še ni izkazala za odločilno) in na koncu ubijejo oba vojaka. Prav tako ne znajo streljati (poročila kažejo, da so Talibani obupni strelci, saj imajo zastarelo orožje, pa še izurjeni niso).

Ko na terenu v Afganistanu vojaki umirajo, v Washingtonu politik svojo zgodbo predaja novinarju, v Kaliforniji profesor Stephen Malley na sestanek pokliče nadarjenega študenta Todda Hayesa. Med njima se razvije debata, ko profesor študenta želi pripraviti, da bi postal bolj aktiven, ta pa vztraja v svoji apatiji. In za to ima razloge, ki so, če jih premislimo, dokaj modri. Politika je le pretvarjanje in na vrhu se ne da ničesar spremeniti. Študent svojemu profesorju kaže  sistem, ki je pokvarjen in nespremenljiv in v katerem je bolje najti svoj vrt in tam uživati (če ga že ne obdelovati v stilu Kandida), profesor vztraja pri angažiranosti.

Morebiti nam Redford hoče v vsej debati dokazati, da je boj vreden truda, ampak vse skupaj ni tako očitno. Še več, sam sem dobil občutek, da je študent le zelo hitro razumel, kam pes taco moli, medtem ko se profesor ne more soočiti s svetom, ki ga obdaja in sanja, da se ga da spremeniti. Nekako tako, ko zdaj starejši kritizirajo mlajše generacije, da so apatične in se nočejo boriti za svoje, kaj šele za pravice drugih. So te materialno preskrbljene bogate generacije  le spoznale, da je boj brezupen, da bojevati se pomeni, nekega dne postati del sistema, tisti republikanski senator, ki s politiko zlizanemu novinarskemu svetu prodaja rešitve iz svoje klimatizirane in urejene pisarne, medtem ko nekje drugje ljudje trpijo posledice teh rešitev?

V nekem trenutku profesor svojemu študentu pove, da so prvi, ki se prostovoljno javijo braniti domovino, prav tisti, s katerimi država ne ravna ravno najbolje, medtem ko se tisti, ki imajo vsega dovolj, raje umaknejo in opazujejo z daljave. In kasneje s povišanim glasom (očitno izgublja potrpljenje), ‘Sine, Rim gori!’ v smislu, da se ameriški imperij ruši in da ne bo mogel za vedno ostati  zunaj dosega ognja, v svoji varni apatiji. A morebiti  gre mnogo bolj kot to opozorilo, vzeti na znanje osupljivo vprašanje, kako to, da če je ves političen sistem res tako pokvarjen, kot trdi njegov študent, vse še nekako deluje.

Profesor tega ne izpelje do konca, ker prej vidi neko apokaliptično podobo propadajočega sveta, a tukaj smo pri nečem zelo pomembnem. Kako to, da če je vse tako pokvarjeno, še vedno deluje in to že zelo dolgo? Nekaj torej vendarle mora delovati tudi pozitivno. Torej, ali politika vendarle ni samo grabljenje denarja in izkoriščanje naivnosti množic, ampak je tudi delo v skupno dobro, ali pa je v samem sistemu vgrajeno, da kljub svoji pokvarjenosti proizvaja nekaj dobrega. Kakor radi rečejo zagovorniki kapitalističnega sistema, je sebičnost na koncu koncev, čeprav se temu na prvi pogled sploh ne zdi tako, dobra za celotno skupnost, saj jo sili k napredku. Morebiti (včasih) res.

Če se vrnemo k žrtvovanju za dobro skupnosti, v filmu se izkaže, da sta tista dva vojaka, ki se borita za novo strategijo republikanskega senatorja, bila profesorjeva študenta Ernest Rodriguez in Arian Finch, vendar sta drugače, kot si je ta zamišljal, razumela angažiranost. Namreč, da bi uspela v politiki,  sta se odločila stopiti v vojsko in si tako pridobiti podlago, lahko bi rekli kredibilnost, da bi kasneje lahko lažje prepričevala volivce. Nekaj, kar se sprevrže v tragedijo, ki jo šokirani profesor sluti, a v tem primeru daje razlago, zakaj se tisti, s katerimi država slabo ravna, najprej žrtvujejo. Kar umanjka, je odgovor na vprašanje, zakaj se žrtvujejo tisti, ki  takšnih ambicij nimajo. Zato si drznem kar sam postaviti odgovor, da so to tisti, ki jih v boj in sledenje tujim interesom žene nacionalizem  ali religija ali kaj podobnega presegajočega, v čemer lahko skrijejo svoje pomanjkanje individualnosti.

To so, lahko bi jih skoraj definirali, slabše izobraženi in revnejši patrioti: ozrite se okoli sebe, tudi v Sloveniji jih je veliko, ki bi brž tekli v vojno proti Hrvaški in bi tam tudi umirali, vse za slavo domovine.  Pri tem bi se bolj malo zavedali, da jih nacionalistična politika le zlorablja za svoje interese. Po drugi strani bi premožnejši stali ob strani, ali celo pobegnili iz države, potem pa se vrnili kot pravi zmagovalci. Gotovo, preživelim bojev bi ostala neka čast, zadoščenje, ampak, kakor številni pred njimi, bi spoznali, da si s tem ne da kaj veliko kupiti. Uspeh vojaka, ki gradi na svojem žrtvovanju domovini in se prelevi v politika, je dokaj redek.

Ko jima poveljnik razlaga, da so šiiti in suniti sodelavci, se vojaka sprašujeta, kako jim je uspelo premostiti svoje več kot tisočletno sovraštvo. A poveljnik le melje naprej.

Študenta in kasneje vojaka, si zelo zanimivo razlagata temo, ki jo morata predelati na predavanjih in ki se glasi, kako nek zunanjepolitični koncept prenesti na notranjo politiko. Izbereta si angažiranost. Spet, nič novega ne izvemo iz njune predstavitve, na koncu katere svoje besede podkrepita z dokazom, da sta se vključila v vojsko, a to ne pomeni, da poante njunega izvajanja ne gre ponoviti.

Namreč, predlagata ukinitev prvega letnika fakultete in nadomestitev z nekim delom v korist skupnosti, bodisi znotraj ali zunaj države. Kar tukaj dobimo, je nabor, le da ne za vojsko, ampak za neko vrsto mirovništva in dobrih del, skozi katere bi se študenti naučili, kaj pomeni delati za skupnost. Gre, jasno je, za odmik od skrajno individualiziranega obstoja večine študentov, ki investirajo svoj čas in energiji, tudi veliko denarja, da bi na koncu s fakultete prišli z nekim nazivom, ki bi jim prinesel dobro zaposlitev, ne pa da bi se žrtvovali za druge.

Takole, za konec še enkrat. Film ni posebej dober, a odpira veliko vprašanj, ki bi si jih vsaj družboslovci morali pogosto postavljati. Tudi ni tako naiven, da bi izpostavil nekega slabega igralca, ki bi na koncu skesano ali zlomljeno priznal, da se moti. To bi v neki liberalni mitologiji bil republikanski senator, a tale senator je vse kaj drugega kot beden vojni zločinec, ki ne bi imel pripravljenih odgovorov na kritična vprašanja. Kdorkoli spremlja ameriške debate okoli vojn po svetu, mu je jasno, da jih je zelo malo, ki bi na koncu spremenili mnenje, ali bi jim zmanjkalo besed, tudi če se zaradi tega nenehno vrtijo v krogu. Komu potem verjeti, je seveda drugo vprašanje. Zato ne morem drugače, kot filmu za beden konec, kjer se ne zgodi nič dramatičnega, dati velik plus. Kajti, tudi v resnici po vseh velikih govorih preteklih let, tistih za in tistih proti vojni, nismo dobili nič drugega, kot počasno spuščanje krvi, ki vedno manj koga v resnici zanima. Število žrtev je pač prenizko, doma pa tudi ne poka, da bi se morali vznemirjati. Svet gre  dalje.