Spet enkrat smo sužnji dnevne politike, ko se SDS spravlja v ofenzivo na predsednika republike, Danila Türka in  iz nekih starih dokumentov skuša dokazati, da je lagal in da kot tak ni primeren za funkcijo, ki jo opravlja. Predsednik republike se je na to odzval, očitno je sprevidel, da mirno molčanje tukaj ne zaleže, in je SDS primerjal z ameriško Tea Party.

Ko skočim na Drugi Svet, vidim, da je komentarjev na to temo veliko, če skočim na RTV SLO, vidim nekaj podobnega. In spodaj, seveda, tono anonimnih komentatorjev, ki drug drugega bolj ali manj žaljivo napadajo. Luka tukaj piše o nevarni igri užaljenosti, Intelektualec tukaj dokazuje, da SDS manipulira z javnostjo in se iz nje norčuje, ob enem pa uničuje ugled Slovenije! Tega je vse polno in kogar zanima, ima v teh dneh kaj prebrati. Navsezadnje lahko skoči še na stran SDS in si tam prebere dokumente, s katerimi obtožujejo predsednika republike, da je lagal.

Sam se bom temu raje izognil, razen kakšnega kratkega komentarčka tu in tam. Namreč, na Drugem Svetu, zakopan pod zapise zgornje vrste, je en blog, ki se dotika le enega izmed številnih perečih problemov, s katerimi se soočamo in ki ga moramo čim prej razrešiti, če nočemo v prihodnosti zakriviti hude krize.

Slovenska samooskrba s hrano je padla na nekaj več kot 30%, kar pomeni, da smo vedno bolj odvisni od uvoza. To v svetu, kjer prebivalstvo raste, kjer se določene površine, ki so bile prej namenjene za proizvodnjo hrane, namenja za proizvodnjo biogoriv, kjer se prej revne države krepijo in ima njihovo prebivalstvo vedno večji apetit. Na kratko, svet je zmožen pridelati vedno več hrane, a potrebe so po drugi strani tudi vedno večje. Ko pride do naravnih katastrof, kakršna je bila lansko leto v Rusiji, ko so požari in suša uničili ogromne kmetijske površine, je posledica nevarna rast cen hrane. Takšna rast cen, kot je že dolgo ni bilo. Takšna rast cen, ki lahko zakuha tudi kakšne nemire in revolucijo in ki ni samo posledica sicer prisotnih spekulacij.

Resnici na ljubo ne vemo čisto natančno, kako bodo na vse skupaj v prihodnje vplivale globalne podnebne spremembe, vendar bi bilo neracionalno povsem izključiti najbolj črni scenarij. Namreč, če se bo temperatura na globalni ravni res dvignila, če bodo na eni strani poplavljena rodovitna območja, medtem ko bo na drugi strani suša uničila pridelke  in bomo deležni še več naravnih katastrof, bo prišlo do zelo nevarne situacije, v kateri hrane ne bo v takšnem obsegu, kot smo je bili deležni do zdaj. Če k temu dodamo še morebitno rast cen energentov (in s tem več biogoriv), zavoljo vedno manjših zalog nafte v tradicionalnih proizvajalkah in dražjemu črpanju na novih nahajališčih, vidimo, da se utegne hrana še zelo podražiti. Ne za kakšnih borih 10%, govorimo o ekonomiji pomanjkanja, v kateri hrane za vse preprosto ne bo več (zdaj hrane je dovolj za vse, a je dostop do nje neenakomerno porazdeljen!) in bodo ljudje po svetu umirali v milijonih. Že zdaj, seveda, ljudje umirajo od lakote, a tokrat bi se ta utegnila preseliti tudi v drugače bolj razvita področja.

Slovenija zdaj že zelo dolgo uničuje svoj kmetijski sektor. Ali gre za načrtno početje, ali samo za pohlep in nesposobnost odgovornih, ali za posledice odprtih meja in nekonkurenčnosti, tukaj ni toliko pomembno. Dejstvo je, da če jutri kdo zapre naše meje, v trgovinah kmalu ne bo hrane za vse. Živimo v globalnem svetu, seveda in hrano lahko še vedno uvažamo, a kaj se zgodi, ko začnejo večje države proizvajalke gledati na svoje koristi in, čisto logično, najprej poskrbijo za svoje prebivalstvo (Rusija je tako prepovedala izvoz pšenice), šele potem pa razmišljajo o dobičku prodaje na tuje trge? Evropska Unija je že lep projekt, toda zanašati se, da bo v časih hude krize prevladala solidarnost, ni najbolj modro.

Prav zato potrebujemo debato, kaj storiti s slovenskim kmetijstvom, kako povečati samooskrbo in se pripraviti na globalno krizo, ki skoraj zagotovo prihaja. Seveda, možno je, da se bo vse lepo izteklo in da bo napredek takšen, da bo vedno manj ljudi lačnih, proizvodnja pa vedno večja, da gre le za neutemeljene strahove. Vendar pa, je mar racionalno tvegat, ali se je bolje pripraviti na najhujše? Jaz trdim slednje. Debato je seveda treba začeti čim prej, kajti iluzorno je pričakovati, da je mogoče v primeru pomanjkanja kaj spremeniti na hitro. Za to je potreben čas.

O takšnih in podobnih stvareh (sploh o energetski preskrbi) bi morali razpravljati (delno tudi prihaja do tega, a v mnogo manjši meri, kot bi moralo – poglejte si le število komentarjev pod tem zapisom in potem za primerjavo poglejte katerikoli zapis o drugi svetovni vojni na istem portalu), ko energijo izgubljamo na delitvah iz preteklosti in dnevni politiki. Kaj, zdi se, da je celo davčna politika v tej državi za večino politike in medijev manj pomembna od medsebojnih obračunavanj, ki imajo za cilj pridobitev oblasti in nič drugega. Manjka nam globljih premislekov in iskanja vizij za prihodnost, manjka nam dolgoročnega načrtovanja in bojim se, da smo tega krivi vsi po vrsti, od medijev, ki izpostavljajo napačne teme, do nas navadnih državljanov, ki jim posvečamo pozornost, s tem pa  politični razred silimo, da se temu prilagaja in deluje po liniji najmanjšega odpora.

Čisto konkretno, mediji bi na svojih naslovnicah morali izpostavljati povsem druge teme, kot jih na žalost velikokrat zdaj. V primeru samooskrbe s hrano, bi o tem morali politike spraševati, jih siliti k temu, da izrazijo svoja mnenja in jim ožati prostor, na katerem lahko bivajo samo z medsebojnim obmetavanjem (saj ne, da ne bi imeli čisto konkretnih programov, a se včasih zdi, da jih imajo samo kot nujno zlo), dajati veliko prostora  strokovnjakom, ki bi razpravljali o vsem od najnovejših tehnologij na tem področju, do vzdržnega razvoja, do porazdeljevanja dobičkov na poti s kmetije do police v trgovini, do poti, ki jih hrana ubira do naših domov, bodisi, da je iz Prekmurja ali s Kitajske, in tako naprej. Ko bi enkrat te teme prevladovale, bi na dan tudi prišli odgovori, s katerimi bi lahko zadovoljivo načrtovali prihodnost te države.

Na žalost živimo v svetu, kjer se vse prodaja in tako delujejo tudi mediji, tudi politika. Posledica je, da je bolj dobičkonosno poudarjati najbolj neumne in najbolj negativne novice in se zato povsod širita rumenilo medijev in poenostavljenost političnih sloganov.