ali za mišičast liberalizem v Evropi.

Seznam evropskih politikov in to ne skrajno desničarskih, ki razglašajo polom projekta multikulturalizma v Evropi, se daljša. Če se je dalo še zgražati nad nemško kanclerko Angelo Merkel, to po Davidu Cameronu in drugih postaja vedno težje.  Kajti, četudi je res, da lahko besede politikov, kot so nemška kanclerka in britanski premier, skrajna desnica zlorabi v svoje namene, je tudi res, da je njihov molk že zlorabila. Molčati ob rastočih napetostih med priseljenci in staroselci bi bilo še najbolj narobe, kajti do zdaj molk ni pomagal premostiti številnih razlik v vrednotah in pogledih na svet, niti ga ne bo pomagal premostiti v prihodnosti. Še več, projekt multikulturalizma je kljub svojim številnim pozitivnim vidikom uspel ustvariti ločene skupnosti znotraj številnih evropskih držav.

Si to želimo? Je to pot, po kateri hočemo? Če bomo nadaljevali kakor doslej, bodo napetosti samo še hujše. V imenu varovanja priseljenskih manjšin bomo molčali ob njihovih za nas nenavadnih pogledih na svet in se bomo vzdrževali kritike radikalizmov, nekompatibilnih z demokratičnim in svobodnim svetom, da le ne bi izpadli ‘fašistični prasci’, tudi če bo to pomenilo zamižati, ko bo kak pobesneli imam pozival k pobojem homoseksualcev, ali bolj znano, k linčanju karikaturistov. Zapravili bomo pridobitve naših prednikov samo zato, ker bomo šli predaleč v varovanju pravic ljudi, ki bodo te iste pravice le zlorabili, o dolžnostih pa ne bodo hoteli slišati. Da bo vse še hujše, se bodo na drugi strani krepili resnični ‘fašistični prasci’, ki bodo objektom svojega sovraštva preprečevali, da se asimilirajo, tudi če bodo ti to hoteli. Počasi bo tako zraslo kar nekaj različnih Nemčij, Francij, Italij, vzporednih svetov, sovražnih med sabo, tik pred državljansko vojno.

Kot za Project Syndicate piše Paulina Neuding, urednica švedskega magazina Neo, je pomanjkanje mišičastega liberalizma prispevalo h krepitvi tako desničarskih populistov, kot tudi islamistov:

Na Švedskem, kakor v podobno liberalnih Nizozemski in Danski, so desničarski populisti pridobili na nesposobnosti liberalcev, da se postavijo za svoje vrednote. Švedski Demokrati (SD), stranka s koreninami v gibanju prevlade belcev, so septembra 2010 prvič uspeli priti v parlament s podporo 5,7% švedskih volivcev. SD se je hotela pozicionirati kot osamljena branilka homoseksualcev in Judov proti netoleranci, ki jo je vzpodbudilo obsežno priseljevanje muslimanskih priseljencev v preteklih dveh desetletjih. Švedi, ki so daleč proč od izvorne platforme stranke SD, so očitno pripravljeni, da jih zastopa stranka, ki je bila do pred kratkim polna neonacistov.

Debata o vključevanju priseljencev v evropske države, ki se zdaj komaj začenja, bo izrednega pomena.  Zavrnitev multikulturalizma, kot smo ga poznali do sedaj, ne pomeni priklon desničarskim populistom, ampak prvi pravi korak k zaščiti težko priborjenih pravic in svoboščin in pravil, ki nam omogočajo, da živimo takšna življenja, kot jih. Gre za obrambo vrednot, načina življenja, za boj, ki si ga ne smemo privoščiti izgubiti. Ne gre za nek nov nacionalizem, niti za versko preganjanje, glede na to, da se večina negativnih poročil, ki jih povezujemo s problematiko priseljevanja veže na muslimane, ampak za iskanje prihodnjega sobivanja. Da bi vsem bile ponujene enake možnosti, je vse treba obravnavati enako, kar pa pomeni tudi, da imajo dolžnosti vsi, ne le eni. Integracija je ključnega pomena in širjenje, če ne celo vsiljevanje določenih vrednot, ni nekaj, česar bi se morali sramovati.

Tukaj je na mestu iskanje ‘zvestobe zastavi’ in ne ‘zvestobe krvi’, oziroma, da je Slovenec lahko vsak, ne glede na barvo kože ali veroizpoved, ki se ima za Slovenca in ki se zavzema za vrednote, ki jih ta zastava predstavlja. Prav zato je potrebna tudi razprava o tem, katere so tiste skupne vrednote, za katere bi se morali zavzemati vsi, če se že o marsičem, kar je v demokracijah povsem razumljivo, ne strinjamo. Na mestu je tudi agresivno razbijanje vseh radikalnih skupin, ki skušajo vzpostaviti avtonomna ozemlja, iz katerih potem širijo svoja zaostala prepričanja in v njih silijo, bodisi z besednimi ali celo s fizičnimi napadi, vso okolico. Najhujša napaka, ki jo lahko storimo, je da v imenu multikulturalizma dopuščamo ustvarjanje getov, v katerih se ustvari tuj svet, v katerih ljudje niti jezika večine ne poznajo, posledično pa se razdalja med njimi in vedno bolj sovražno nastrojenim prvotnim prebivalstvom veča. S tem se, kot zgoraj piše Paulina Neuding, krepijo ravno tiste sile, ki bi jih naj multikulturalizem nevtraliziral.