Na tistih nekaj ostrih besed med Zmagom Jelinčičem in Tadejem Slapnikom v Državnem Zboru, lahko gledamo v širšem okviru padajočih standardov v slovenski politiki. Saj ne, da bi ti bili kdaj posebej visoki, vendar pa vse skupaj vedno bolj spominja na besedne dvoboje na raznih spletnih forumih, blogih in v komentarjih pod raznimi članki na številnih spletnih straneh.

Jasno je, da ima vsaka politična stranka svoje ‘jurišne pse’, ki jih uporablja, da povedo tisto, kar se predsednikom in vidnejšim članom stranke ne spodobi. To spada k igri in gre za ljudi, ki lahko delujejo v parlamentu, težko pa bi jim kdo dal kakšno drugo funkcijo. So pač gobezdači, ki živijo na bolj ali manj duhovitih napadih, žaljivkah, poniževanjih in tako dalje. Jasno je tudi, da določene politične stranke v celoti delujejo na tak način, SNS je že ena takšna, saj s tem pridobivajo del volilnega telesa, ki mu je takšen govor všeč. Zato tudi ni nič posebej presenetljivega, če je bil v ta zadnji zaplet vključen ravno njen predsednik.

Problem je le, da se podobno vede tudi največja opozicijska stranka, SDS, kjer njen predsednik Janez Janša, sebi v škodo, zadnje čase odgovarja na vsak napad in to zelo agresivno. S kom se ni vse sporekel v preteklih dneh. Zadnji na vrsti je Uroš Slak in njegovi Pogledi in pričakovati je, ko se nadaljujejo napadi nanj v zvezi s trgovino z orožjem po osamosvojitvi, da se bo seznam daljšal. Njegovi odgovori, večinoma objavljeni na spletni strani njegove stranke, na žalost, zvenijo kot zapisi, resda malo boljše spisani, na raznih drugih spletnih straneh. Janez Janša malo zveni kot zadnji anonimni komentator na RTV Slovenija, ki svoje frustracije zdravi  z najhujšimi obtožbami na račun druge strani.

Druga stran seveda ni kaj veliko boljša, čeprav se očitno (še) zaveda, da je bolje v boj pošiljati koga drugega. Po obtožbah SDS-a na račun predsednika republike je bilo pričakovati protiudarec in med blatenjem Danila Turka in Janeza Janše ni veliko razlik, saj v obeh primerih ni pravih dokazov, je pa veliko govoric in raztegnjenih interpretacij. V obeh primerih gre za umazano politično igro, ki se vleče in vleče brez rezultatov in je predvsem v funkciji rušenja nasprotnika, mobilizacije lastnih sil in priprav na volitve.

V resnici bi takšne nizkotnosti morali pustiti zgoraj omenjenim ‘jurišnim psom’, medtem ko bi morali biti vidnejši člani političnih strank sposobni sodelovanja, torej bi se morali izogibati besedam, ki dokončno zapirajo vrata dialogu. Sodelovanje pa na koncu potrebujemo, če nočemo živeti v stanju prikrite državljanske vojne. Torej, obnašati bi se morali bolj kot predsednik vlade Borut Pahor. Karkoli si mislite o njem, pripisati odgovornost za rast napetosti v državi in prelivanje sovraštva in besa, mu ravno ni mogoče. Je veliko drugih, ki pridno skrbijo za to.

Če bomo nadaljevali v tej smeri, bomo končali v političnem sistemu dveh sovražnih političnih strank/blokov, ki bosta svoje sovraštvo prenesli na celotno družbo in jo razbili na dva dela, tako da ljudje z ene strani ne bodo več hoteli sodelovati z ljudmi z druge strani,  ne bodo hoteli, ne tako kot zdaj, ko nočejo hoditi na proslave nasprotne strani, hoditi niti več v gostilne, ki jih bodo povezovali z nasprotno stranjo in tako dalje. Takšno stanje smo že imeli pred drugo svetovno vojno in nikakor ni zdravo. Namreč, tukaj ni več možna nevtralnost, saj takšne ljudi, ki mislijo s svojo glavo in se ne strinjajo ne z eno, ne z drugo stranjo, ali včasih podpirajo eno, včasih drugo, preprosto odrinejo na stranski tir in se pojavi družba dveh čred, ki slepo sledita svojim voditeljem. Kot to tudi vedno bolj vidimo v raznih komentarjih na spletu. Bojim se, da se tam vedno bolj kaže prava resničnost slovenske družbe.