Tokijski guverner Shintaro Ishihara meni, da Japonska, obkrožena z jedrskimi silami Severno Korejo, Kitajsko in Rusijo, tudi sama potrebuje jedrsko orožje. Kot je povedal britanskemu The Independent, ‘ljudje govorijo  o ceni in drugih stvareh, a dejstvo je, da diplomatska pogajalska moč pomeni jedrsko orožje. Vse stalne članice Varnostnega Sveta ZN ga imajo.’

Japonska je edina država, nad katero je bilo v vojni uporabljeno jedrsko orožje in je dolga leta le temu ostro nasprotovala.

Čeprav gre v primeru tokijskega guvernerja za kontraverzno osebnost, pa Japonska vendarle spreminja şvojo obrambno držo. Po novi strategiji pozornost svojih oboroženih sil preusmerja s severa proti jugu, z nekdanje sovjetske, na bodočo kitajsko grožnjo. Hkrati se konflikt z Rusijo glede Kurilov, na Japonskem znanih kot Severna ozemlja, ne pomirja. Tako Rusi nameravajo na otokih okrepiti svoje vojaške zmogljivosti, nekaj, na kar Japonci gledajo z zaskrbljenostjo.

Tudi na gospodarskem področju Japonska ne more več slediti hitro rastoči Kitajski, ki jo je že izrinila na tretje mesto po velikosti na svetu, je pa tudi omejena glede resursov, saj se nahaja na majhnem otočju z velikim prebivalstvom, ki pa je kljub temu manjše od recimo ruskega. Samo vprašanje časa je, kdaj bo Kitajska lahko z Japonsko tekmovala tudi na področju visoke tehnologije.

V takšnih razmerah je jasno, da se pojavljajo vprašanja, kaj je Japonski storiti, da obrani svojo neodvisnost in status v svetu.  Pacifistična drža skupaj z visokotehnološkim gospodarstvom utegne biti premalo. Ob hitri rasti kitajskega obrambnega proračuna, utegnejo tudi v Tokiju premisliti, ali naj okrepijo svoje vojaške sposobnosti. Dolgoročno, seveda, brez zavezništva z drugimi silami v regiji, Kitajski konkurirati ne morejo. Prostor za ZDA ali Indijo?