Obveščevalni direktor James Clapper je v pričanju pred ameriškim senatnim odborom za oborožene sile predvideval, da bodo libijski uporniki brez tuje intervencije na koncu podlegli Gadafijevim silam. Nekaj, kar je med nekaterimi senatorji povzročilo zgražanje, saj bi naj takšne napovedi škodovale upornikom.

Vladavina polkovnika Gadafija se je torej zamajala, a stari lisjak je uspel preživeti prvi šok in zdaj tolče nazaj in to silovito. Uporniki ne premorejo letalstva, niti nimajo na voljo veliko težkega orožja, niti veliko izkušenih borcev. Ko so takoj na začetku zavrnili tujo pomoč, so si morebiti že zapečatili svojo usodo. Tako so na primer prijeli nekaj britanskih specialcev, ki so skupaj z britanskim diplomatom prišli v del države, ki ga nadzorujejo, bržkone, da bi nudili pomoč neizkušenim upornikom, in jih potem vse poslali domov.

Pred nami je težka odločitev, ali v Libiji posredovati, ali z distance opazovati dogodke in potem sprejeti zmagovalca, kakor da se vmes ne bi nič zgodilo. Francija in Velika Britanija sta še najbolj za uvedbo prepovedi poletov nad Libijo, drugi se hočejo izvleči. ZDA po drugi strani vodijo dve vojni, tisto v Iraku, kjer imajo še vedno nastanjene večje sile in razmere niso povsem stabilne in ono v Afganistanu, ki požira ogromna sredstva. Še tretja operacija bi jim skoraj povsem zavezala roke za delovanje kje drugje. In potem, nadzor nad libijskim zračnim prostorom bi bilo dokaj enostavno doseči, a kaj bi se zgodilo potem? Bi prišlo do večjega sodelovanja z uporniki, ki bi poročali, kje se nahajajo vladne sile, da bi potem le te lahko bombardirali? Kmalu bi lahko imeli čistokrvno intervencijo z vojaki na terenu in z gobezdavim Gadafijem, ki bi na ves glas vpil, da je tukaj zahod prišel krasti libijsko nafto.

Prav zato takšna neodločenost, tudi če smo priča uporu dela ljudstva dolgoletnemu diktatorju, ki ga je nekje vmes že zapustila pamet. To posredovanje bi bilo mogoče opravičiti mnogo bolj kot napad na Irak.

Širše gledano ima razplet libijske tragedije tudi veliko sporočilno vrednost za druge diktatorje v regiji. Če bo Gadafiju dopuščeno, da zlomi upornike in jih potem da pobiti, mučiti, vreči v zapor, potem bo tudi kakšen drugi diktator prej pripravljen ravnati podobno. Če bi se Libija zgodila pred Egiptom, bi morebiti tudi tam vojska s silo zatrla odpor množic. Glede na to, da je Gadafi šele pred leti spremenil svojo ploščo in se odločil udinjati zahodu v zameno za mir in lahko kljub temu počne, kar počne, ne gre pričakovati, da bi zahodni svet posredoval v kakšni Saudski Arabiji ali Bahrajnu, če bi tam oblasti podobno brutalno obračunavale z odporom.

Čas bo pokazal, ali je Libija prelomni trenutek, ko se je revolucionarno valovanje razbilo na vojaški moči režimov in so bile pokopane sanje po večji demokratizaciji in napredku. Na žalost se zdi, da stanje, kakršno se je v regiji ustvarilo v preteklih desetletjih, ustreza tudi tistim, ki so sicer imeli polna usta demokracije. Namreč, v takšnem svetu jim je bilo lažje delovati, saj so lažje upravljali s pokvarjenimi vladarji, ki so jih ob primeru njihove nepokorščine lahko hitro označili za nevarne diktatorje, ki vladajo brez privolitve svojega ljudstva. In potem, posel je posel in s temi ljudmi se je dalo poslovati, kar priča že obisk slovenskega predsednika vlade pred časom v Libiji.