Boris Vezjak se v Koncu liberalnih strank sprašuje:

Se liberalne stranke poslavljajo s slovenskega političnega prizorišča? Bomo v Sloveniji kmalu dobili bipolarno politično sceno, črnobelo vladavino maloštevilnih strank, recimo socialnih demokratov in slovenskih demokratov, Pahorja in Janše? Ali pa bomo soočeni, kar je mogoče še huje, z enopolno situacijo, veliko koalicijo SDS in SD?

Na mestu je tudi vprašanje. Sta LDS in Zares resnično liberalni stranki, ali sta kaj drugega? Gotovo, v primerjavi s kom drugim, sta, ampak mar sta to tudi po tem, kaj pričakujemo od liberalnih strank? Katarina Kresal se je oglasila z zamislijo o vitki državi Gregor Golobič je z Zaresom delal novo politiko. Pri izbrisanih, homoseksualcih,  so njihovi pogledi napredni. Po drugi strani se zdi, da gre le za staro politiko zapakirano v nova oblačila, za prisvajanje vzvodov moči. LDS je tako skušala obvladovati notranje in pravosodno ministrstvo z mestom generalnega državnega tožilca povrhu. Zares se je s SD-jem spopadel okoli Teš 6. Ampak to je potem posledica našega gospodarsko političnega sistema, ki ga je tako težko reformirati, ker je pač tako boleče iz rok izpustiti korito, če je pa hrana tako sladka.

LDS in Zares res kaže zelo slabo. Možno je celo, da po naslednjih volitvah v parlamentu ne bo nobene, čeprav je bolj verjetno, da bo LDS uspelo. Njuna vloga bo veliko manjša. Po drugi strani bo SD preživela in bo voditeljica tega, kar imenujemo levica. Tam bo seveda še DeSUS, ki je tudi neke vrste socialna demokracija, le da v tem primeru zelo čudna vrsta.

To, kar je Janša naredil na desnici, se bo po Pahorju bržkone zgodilo tudi na levici. Namreč, prihod močnega voditelja, ki bo skozi eno samo stranko obvladoval cel blok. SD je za to priročna in zato gre pričakovati, da bo v prihodnje vodilna sila na levici. To bo pomenilo tudi načrtno manjšanje moči drugih strank v istem bloku, saj Pahorjeva izkušnja kaže na to, da drugače ni mogoče voditi države, saj prihaja do nenehnih bojev med različnimi strujami. Namreč, eno stranko je mogoče bolje obvladovati, kot tri ali štiri, ki vsaka vlečejo na svojo stran. In DeSUS, LDS in Zares so za Pahorjevo nezmožnost stvari držati pod nadzorom bolj krive, kot njegov karakter. Že od vsega začetka so v zraku viseli dvomi o njegovi vodilni poziciji in že od vsega začetka je potekal boj vseh proti vsem, kar je kriza le še zaostrila.

Tudi brez večinskega volilnega sistema tako plujemo v politični prostor dveh velikih strank in nekaj majhnih, nepomembnih strančic.  Ni nujno, da se bo na koncu tako izteklo. Namreč, prej je prostora za tri velike stranke, s tem da je liberalna ena izmed njih. Zanimivo je na primer, da bolj radikalno libertaren del slovenskega prebivalstva v tem trenutku lahko najde več prostora v Janševi SDS, kot v kakšni LDS. Govorim o raznih Pezdirjih, Štihih in Damijanih (no, on se jim je že zameril, velja pa tudi obratno), ki bi morali predstavljati radikalno vejo močne liberalne stranke, ne pretežno konservativne. Da bi to lahko dosegli, bi morali  v LDS bolj razvijati zamisel vitke države, nasprotovati vsakemu pretiranemu poseganju države v gospodarstvo, sploh pa reševanjem zavoženih projektov z davkoplačevalskim denarjem, pa četudi gre za banke, sploh pa se ločiti nezdravim delitvam preteklosti, ki nikomur ne koristijo.

Ni videti, da bi se kaj takšnega lahko zgodilo. Prej, da bo najprej prišel propad, potem pa gradnja na novih temeljih. Ali pa povsem nova stranka.