Prepričan je, da samo dve alternativi – Pahor ali Janša – za Slovenijo nista dobri. “To alternativo označujemo kot nezadostno, kot nepravo alternativo,” je dejal in dodal, da obstaja prostor za nove politične alternative. Zares bo zato pozdravil vsako pobudo za ustanovitev nove stranke, ki bi se v tem obdobju pojavila. Slovenija potrebuje največjo možno koalicijo – koalicijo s civilno družbo, nevladniki in strokovno javnostjo, je dejal predsednik Zares. “To je koalicija, ki bi edina omogočila slovenski politiki, da bi si kot celota povrnila kredibilnost in tisto inovativno moč, s katero bi lahko reševala nemajhne probleme, v katerih se nahaja država,” je dejal.
Zares medtem razpada. Vprašanje, če to stranko sploh še lahko jemljemo resno, ali jo je bolje kar odpisati, ker se ji na naslednjih volitvah, predčasnih ali rednih, tako ali tako ne bo uspelo prebiti v parlament.
A raje k zgornjim besedam. Resnica je takšna, da pred nami ni nobene druge alternative, kot na eni strani SDS, na drugi pa SD. Ne zato, ker ne bi bilo drugih političnih strank, ampak zato, ker imata pač največ podpore in ni več časa, da bi kdorkoli še temeljito premešal politično sceno. Tudi ni nikogar, ki bi si v tem trenutku to drznil. Ni pravi čas.
Drugo je široka koalicija. V teh letih levosredinske koalicije je postalo jasno, da široka koalicija vodi v katastrofo. Namreč, predsednika vlade poniža na raven koordinatorja med interesi političnih strank in v takšnih razmerah le težko udari z roko po mizi. Če se dogajajo svinjarije, jih lahko mogoče počisti v svoji stranki, v primeru drugih strank pa ga lahko le te izsiljujejo in mu grozijo z odhodom iz koalicije. Preveč dogovarjanja razvodeni konkretne programe in jih lahko na koncu naredi povsem nesmiselne. Da ne omenjamo položajev in sredstev, ki jih stranke, ko se enkrat polastijo oblasti, zahtevajo zase.
Jinov svet 