Ljubljanski župan Zoran Janković v pogovoru za Delo poda diagnozo problemov te države (čeprav nerad):

Res pa je, da si ne znam predstavljati, da bi se v sejni sobi s svojimi sodelavci nekaj zmenili, potem pa bi po koncu sestanka še vedno vsak branil svoje ločeno mnenje. Ali svojo interpretacijo tistega, kar smo se zmenili. Sestanek mora trajati toliko časa, da je jasno, kaj je dogovorjeno. Demokracija se na neki točki konča. Dokler teče dogovarjanje, je treba prisluhniti čim širšemu krogu. Ko pa si enkrat dogovorjen, ni več debate. Ne gre. Ko se zmeniš, da greš z avtom na morje, ne more eden grabiti za volan in obračati proti Dolenjski, drugi proti Štajerski, tretji pa ne vem kam. In če se ravno posreči, bomo pa prišli na morje. Ne bi pa želel ponujati diagnoz. Vsak ima svoj sistem vodenja.

Se strinjam. Na tak način ni mogoče ničesar narediti. Po vsaki razpravi, po vsakem soočenju mnenj in interesov, mora priti do poenotenja glede ciljev in le te se mora zasledovati. Preveč demokracije zmanjša moč odločevalca in namesto enotne vizije dobimo kaos. Kaos, ki smo ga v preteklih letih lahko dodobra spoznali. Ta sistem vodenja se je izkazal za zgrešenega. Sploh v časih gospodarske krize.