Pred dnevi se je predsednica LDS in notranja ministrica Katarina Kresal na svojem blogu, po pokolu na Norveškem spraševala, ‘kakšno našo osnovno bit pa ruši odprtost, multikulturnost in strpnost do drugačnih? V čem se nam kratijo naše priložnosti in pravice, če nočemo ostati zapečkarji, temveč postati del širše družbene skupnosti? Zakaj bi bili zaradi sprejemanja drugačnosti bolj revni?’ Opozorila je tudi na to, da je Breivik Slovenijo postavil za vzor.

Kaj naj si o tem mislimo? Res, kako tujec vidi Slovenijo? Če se sprehodi po naših mestih, potem jo vidi predvsem kot zelo belo in enolično. Namreč, celo v Ljubljani, ki je prestolnica in center države, ne boste videli veliko tujcev, ne boste imeli raznolikosti. Zakaj se potem nekateri tako bojijo tujcev?

Verjetno je to posledica slovenske majhnosti, občutka ogroženosti. Po stoletjih zatiranja, je slovenski narod razvil mehanizme, s katerimi se lahko brani pred močnejšimi in zaradi česar lahko preživi. Ta zaprtost, ta strah pred tujci, celo sovraštvo, pomaga pri ohranjanju slovenskega naroda.   In ga hkrati siromaši. Zapira obzorja. Na dolgi rok v tako odprtem svetu, v kakršnem živimo, to bolj kot ne škoduje. Medtem ko drugi napredujejo, sami ostajamo zaprti v domačijsko idilo, ki niti ni posebej idilična.