Ko so se leta 2003 ameriške sile že približevale Bagdadu, je takratni človek za informiranje, ali bolje za propagando pri iraških oblasteh, še vedno trdil, da zmagujejo Iračani. Konec je prišel hitro, njega pa so poimenovali za komičnega Alija, saj je lagal, no, lahko bi rekli, z navdihom. Njegove zgodbe so bile precej zabavne in neverjetne in prav gotovo jih je bilo nekaj, ki so mu celo hoteli verjeti. Toda resnici ni mogoče ubežati.

Vojna v Libiji se je v preteklih dneh nenadoma in dokaj nepričakovano premaknila, tako da je Gadafi že skoraj izgubil nadzor nad prestolnico Tripoli. Prej se je zdelo, da je pred nami še kar nekaj časa zastoja, razdeljenosti države na dva dela, uporniškega in Gadafijevega in da NATO sile pri tem ne morejo veliko narediti. Potem pa se je Gadafijeva obramba kar naenkrat sesula in njegova usoda se zdi zapečatena, čeprav še ne vemo, kako dolgo se bo morija v Libiji nadaljevala. Uporniki niso ravno najbolj sposobni bojevniki in niti meseci urjenja, veliko orožja iz tujine in letalska in skoraj zagotovo še kakšna druga podpora bolj profesionalnih sil, tega ni spremenila. Po drugi strani tudi njihovi nasprotniki niso Bog ve kaj, sploh pa režim nima niti toliko podpore, kolikor se je predvidevalo prej. Sicer ne bi izgubljal proti takšnemu nasprotniku, ampak bi že zdavnaj pometel z njim.

A pustimo pri strani potek vojne in se osredotočimo na samo propagando. V vsaki vojni je je dovolj in vse vpletene strani lažejo, da bi dosegle svoje cilje. Včasih lažejo tudi kar tako, kakor da bi želele, da se laži spremenijo v resnico, čeprav potem to nima kakšnega pametnega učinka. Če vsemu svetu pripoveduješ, da zmaguješ, medtem pa vsi lahko vidijo, kako izgubljaš tla pod nogami, to ne naleti na pretirano dober odziv. Potem ti ne verjamejo niti več, ko govoriš resnico.

Tako je bilo zabavno poslušati Gadafijeve pravljice o končni zmagi, še bolj pa je zabavno brati odmeve teh pravljic, ki se pojavljajo na spletu. Ljudje, ki zahodnih sil ne prenašajo, so pripravljeni ponavljati največje neumnosti propadajočega režima, od tega, da gre za zrežirano revolucijo brez prave podpore, do tega, da uporniki niti približno ne nadzorujejo prestolnice in da se bliža nek čudežni preobrat. Jasno je, da imajo zahodne sile pri vsakem posredovanju svoje interese, a pravo vprašanje ni, zakaj posredovanje v Libiji, pravo vprašanje je, zakaj ne posredovanje v Bahrajnu ali kje drugje. Seveda, Bahrajn je zaveznik in nobeni zahodni sili ni v interesu, da tamkajšnji režim pade. Gadafi je po drugi strani zlobnež, kriv za marsikateri zločin, človek, ki je večino časa bil sovražnik in se je šele pred leti prelevil v prijatelja. Žrtvovati njegov režim, da bi dokazali svojo privrženost demokratičnim revolucijam v regiji, ni bilo posebej težko. Da gre za dvolično igro, je po drugi strani tudi dobro vidno.

Toda to ne pomeni, da vretje ljudstva ni pristno. Ne, v celotni regiji smo priča gigantskim premikom in vladarje, tiste ki se še držijo oblasti, je upravičeno strah. Da, celo tiste, ki se še zdijo trdno v sedlu, kot saudske ali kuvajtske in ki vedo, da jih bo zahod podprl. Ne vedo namreč, kdaj lahko poči tudi pri njih. Velike revolucije še ni konec in nihče prav ne ve, kako in kdaj se bo končala. Morebiti bo prinesla resnične spremembe, pravo demokracijo in obilje svobode, mogoče se bo le sfižila v nove diktature, a to ne spremeni dejstva, da so stari vladarji regije ogroženi. V Libiji so le vse te množice nezadovoljnežev pred uspehom, pred dokončnim strmoglavljenjem starega režima.

Da gre le za peščico zahodnih plačancev je tako povsem neverjetno. Ti ne bi mogli ničesar storiti, če bi režim imel podporo. Če bi se že oborožene sile izkazale za nesposobne boriti se proti tem ‘zahodnim plačancem’, bi to delo prevzelo ljudstvo, a to se ni zgodilo, ker ljudstvo svojega diktatorja očitno pač ni tako zelo podpiralo, ne glede na razvitost in relativno bogastvo države. To niti ni tako pomembno, saj gre predvsem za željo po več svobode in spoštovanja človekovih pravic, ne pa za upor iz revščine. Zato je vse tisto ponavljanje, da je Libija relativno bogata in da nikomur nič ne manjka, nepomembno.

In ker režim nima podpore, tudi izgublja vojno. Samo posredovanje tujih sil namreč ni dovolj za zmago, saj brez škornjev na tleh ni mogoče zmagati. Teh škornjev je na strani upornikov pač več. Zmaga je tako le vprašanje časa. Če bo tej zmagi sledila državljanska vojna, je drugo vprašanje, a glede na to, da je bilo zmotno mišljenje, da Gadafi ima kar znatno podporo vsaj na zahodu države, za razliko od vzhoda, morebiti do tega ne bo prišlo in se bo vzpostavil nov režim, bolj ali manj demokratičen, bolj ali manj vzpostavljen na krvavem maščevanju nad nasprotniki, bolj ali manj podrejen zahodnim silam. Te bodo namreč skušale izkoristiti razmere.

Propaganda iz Gadafijevih ust in iz ust njegovih podpornikov po svetu, ki po spletu veselo širijo najbolj neverjetne zgodbe in predejo teorije zarote, je neresna in nevredna obravnave. Je komična. Služi namreč po eni strani diktatorju, ki se še tik pred svojim koncem predaja iluzijam in zavrača resničnost prihajajočega poraza, po drugi strani pa vsem tistim, ki v nagonskem sovraštvu do zahodnega sveta, predvsem ZDA, sanjajo skorajšnji ‘končni obračun’, v katerem bodo sile dobrega premagale sile zla. Da v tem primeru za sile dobrega smatrajo krvavega diktatorja, jih niti najmanj ne moti, saj jim pod njim ni treba živeti in je Libija pač daleč proč. Ko bo enkrat libijski režim padel, bodo seveda hitro pozabili na svoje besede in bodo krivdo za poraz svojega ljubljenca iskali na vseh možnih koncih, le v nepodpori lastnega ljudstva ne.