Pri vseh razpravah o priseljevanju in večanju odstotka tujcev v evropskih državah, pozabljamo, da je bila Evropa v preteklosti že mnogo bolj raznolika. Še več, s pohodom nacionalizma in propadom večnacionalnih držav, se je šele prav začel krvavi proces čiščenja pripadnikov manjšin, le da to tedaj niso bili priseljenci iz muslimanskih držav, ampak Nemci, Poljaki, Madžari in tako dalje, ki so na določenih prostorih živeli že stoletja. No, tudi muslimani, predvsem Turki, so bili že na začetku prejšnjega stoletja žrtve čiščenja, prav tako kot potem tudi Grki v Mali Aziji, ko je propadal Otomanski imperij. In Armenci prav tako.

A če se vrnemo nazaj proti zahodu, če pogledamo le usodo Nemcev, lahko vidimo, kako so bili izgnani iz številnih območij vzhodne Evrope, da bi nastale bolj čiste nacionalne države. Ne le oni, tudi Italijani, ki so izgubili svoje domove v Istri. Ali Poljaki, katerim je zmagovita Sovjetska Zveza državo preprosto premaknila proti zahodu. Za 100 kilometrov. Zadnji primer uničevanja večnacionalnih in večverskih držav je bil razpad Jugoslavije, z grozotami Bosne in Hercegovine, Hrvaške, na koncu Kosova in odmevi v zahodni Makedoniji.

Prav ta izkušnja etničnih čiščenj  je najbolj grozljiva, ker se je bati ponovitve v pregretem ozračju gospodarsko nazadujočega kontinenta, polnega strahu pred drugačnim tujcem. Breivik je samo vrh ledene gore. Preroki povratka k neki idilični preteklosti, v kateri so vsi živeli v zaprtih, a srečnih deželah brez enega neljubega tujca pa so izredno nevedni, ali manipulativni, saj prikrivajo vso raznolikost preteklosti, ki so jo njihovi ideološki predniki pomagali tako učinkovito uničiti, da je na koncu druge svetovne vojne Evropa bila bolj kot kadarkoli prej skupek etnično čistih nacionalnih držav. Še bolj zanimivo, k temu niso prispevali zgolj neki zadrti nacionalisti, tudi pod komunističnimi revolucionarji je prišlo do podobnih procesov.