Ob krizi, s katero se soočajo številne države EU, se pojavljajo tudi pozivi po Združenih državah Evrope, kar ni nič drugega, kot želja okrepiti centralne institucije Unije in zmanjšati moč posameznih držav. To bi se naj zgodilo, da bi se lažje soočali z nestabilnim svetom, saj imajo večji igralci več možnosti, kot manjši.

To, da se v časih krize prebivalstvu odredi kakšno zdravilo, ki ga v normalnih časih ne bi podprlo, ni nič novega.

Res je, da se bo lahko bolj združena EU, takšna z močnimi centralnimi institucijami, bodisi na gospodarskem, vojaškem ali diplomatskem področju, bolje soočala s spreminjajočim se svetom in se zoperstavila pritiskom drugih velikih sil. Projekt združevanja Evrope ni samo posledica želja, da se prepreči konflikte na starem kontinentu, kakršni so v prejšnjem stoletju zlomili moč evropskih držav, ampak izhaja tudi iz spoznanja, da same zase tudi najmočnejše evropske države v globalnem redu ne pomenijo nič drugega kot le še drobiž. Velika Britanija, Francija in Nemčija, se ne morejo kosati z ZDA, Kitajsko, Indijo, Rusijo ali Brazilijo. Nimajo ne prebivalstva, ne ozemlja, ne sredstev, niti gospodarstva ne več, da bi to lahko počele. Skupaj pa EU predstavlja veliko silo in le pomanjkanje politične volje je tisto, ki preprečuje, da bi ta postala bolj razvidna.

Ne bi bilo zabavno, ko bi ob vseh prerokih razpada, Evropska Unija na koncu iz krize izšla mnogo bolj povezana in močna? Pa vendar, kljub številnim pretresom (s propadom ali brez propada evra), gre v to smer. Vprašanje, če si sploh želimo takšnega razvoja dogodkov.  Smo pripravljeni zamenjati suverenost, sploh manjših držav, za močno skupnost, ki se čez čas utegne preleviti v kopijo ZDA, vključno z vojaškimi intervencijami po svetu in diplomatskimi grožnjami  vseh vrst?