Razčistimo najprej eno. Kitajska ni bogata, na voljo ima le veliko denarja. Glede bruto produkta na prebivalca, je skupaj velikanka le, ker ima ogromno prebivalstvo. Drugače je večina prebivalstva po evropskih standardih revnih. Kar ne pomeni, da Kitajska že ni velika sila in na poti do največje sile na planetu. Le vprašljivo je, kako in zakaj naj takšna razvijajoča se država pomaga mnogo bogatejšim Evropejcem, ne da bi se pri tem njihovemu prebivalstvu obračal želodec.

Pri evropskem upanju, da bi v teh kriznih časih pomagala Kitajska, je nekaj ironičnega. Mar ni minilo le kakšno stoletje od tedaj, ko so evropske imperialne sile z lahkoto poniževale nekoč mogočni imperij? Leta 1911, na primer, si Kitajci ne bi mogli misliti, da bodo kdaj v vlogi sile, ki bo lahko nekdanjim mučiteljem dajala pomoč. Še prej, v času opijskih vojn, prav tako ne. Ne le v večanju vpliva, tudi v maščevanju za to ponižanje, leži nevarnost za evropske države. Zgodi se lahko namreč, da bo zgodovinski spomin kitajskim vladarjem v glavo vbil kakšno zaničljivo obnašanje.

Zato besede Jina Liquna, predsednika kitajske investicijske korporacije,  niso nobeno pravo presenečenje. Meni namreč, da ’so evropski zakoni o socialnem varstvu preživeti, zakoni o delu pa naravnost kličejo k lenobi in nemarnosti. Evropski sistem spodbud je popolnoma neustrezen. … Zakaj naj bi, na primer, v nekaterih članicah Evropske unije ljudje delali do 65. leta, medtem ko gredo v drugih ljudje v pokoj pri 55 letih in nato veselo poležavajo na plaži?’

Da, gotovo se tu nekje skriva zavist, da mora povprečen Kitajec še vedno veliko več delati za manj denarja, kot povprečen Evropejec. Seveda je v kitajčevih besedah tudi resnica. Nekaj je treba narediti na stari celini, te razlike resnično obstajajo in prepad med državami članicami grozi, da jih bo razbil na več krajev. A ta zavist, zgodovinski spomin, bi lahko bila  nevarna.