Walter Russell Mead v svojem blogu piše o dobro usklajeni ameriški diplomatski akciji v jugovzhodni Aziji, s katero so izkoristili strahove kitajskih sosed pred rastočo močjo te nove velesile.

Združene Države premikajo svoje sile v Avstralijo, Avstralija prodaja uran Indiji, Japonska krepi vojaške akcije in bolj tesno sodeluje s Filipini in Vietnamom v Južnokitajskem morju, Mjanmar se izmika iz kitajske vrste in se skuša reintegrirati v regijo, Indonezija in Filipini poglabljajo vojaške stike z ZDA: in to vse v enem tednu. Če to ne bi bilo dovolj, se je kritična masa držav v regiji odločila ustvariti novo trgovinsko skupino, ki ne bo vsebovala Kitajske, medtem ko so ZDA, deležne aplavza, predlagale da se kitajski ozemeljski spori s sosedi rešujejo na forumu kot je Vzhodnoazijski forum, kot na bilateralni ravni s svojimi manjšimi, šibkejšimi sosedi, kot to preferira Kitajska.

Ti premiki niso nič presenetljivega. Kitajska je kot država v regiji svojim sosedam mnogo večja nevarnost kot oddaljene ZDA, ki se v tem trenutku celo zdijo iz dneva v dan šibkejše. Manjše države v regiji si želijo ohraniti svojo neodvisnost, zato se povezujejo in si tudi želijo ameriške prisotnosti. Ne le tradicionalni ameriški zavezniki, kot Avstralija, Japonska, Južna Koreja in Filipini, tudi Vietnam, Indija in Indonezija. Namreč, kitajska gospodarska rast je impresivna, krepitev njene vojaške moči počasi sledi in vse te države se bojijo, da bodo ob prisotnosti takšnega giganta počasi izgubile neodvisnost, sploh pa ne bodo imele veliko možnosti braniti svoje interese v ozemeljskih sporih ali kadar bo Peking kaj posebej močno zahteva v svojo korist.

Mead ta diplomatski udarec označuje za veliko ameriško zmago, ki pa je le  prva v večjem spopadu. Kitajci bodo namreč skušali reagirati. Do zdaj so tiho prenašali vsakršna ponižanja in se krepili. V tem trenutku in še nekaj let v prihodnost, se namreč ne bodo sposobni soočiti z ameriško močjo, niti s kombinirano močjo svojih sosed. Potrebovali bodo zaveznike in da jih bodo pridobili, tudi med državami, ki zdaj s strahom gledajo na njihovo rast, bodo morali ravnati preudarno, ne na silo. Ponekod bo to izrazito težko, kakor v primeru Indije, saj je kitajsko prijateljstvo s Pakistanom preprosto premočno, Indija pa ima svoje ambicije postati velika sila, drugod bo  zapleteno, kot v primeru Rusije, ki si želi močnega partnerja, a je prežeta s strahovi pred ‘rumeno nevarnostjo’, ponekod bo verjetno potrebno popuščanje, kot v primeru Vietnama in Filipinov in ozemeljskih sporov med državami.

Verjetno najpomembnejši faktor v tej igri razbijanja morebitnega zavezništva sosednjih držav bo krepitev vojaške moči Kitajske. Če bo ta potekala počasi in ne grozeče, sploh pri gradnji bolj moderne mornarice, sposobne delovanja daleč od kitajskih obal, bodo sosede mnogo bolj mirne, kot če bo gospodarski rasti sledila izredno hitra modernizacija oboroženih sil. Nobena od sosednjih držav ni sposobna na vojaškem področju sama tekmovati s Kitajsko in zato bodo varnost iskale v vojaškem zavezništvu, sploh pa v ameriški vojaški prisotnosti. ZDA imajo namreč, in bodo še nekaj časa imele, veliko vojaško premoč nad vsakim potencialnim vojaškim nasprotnikom.

V interesu Kitajske je, da se ta scenarij ne uresniči, sicer se bo znašla izolirana, obkoljena kot Nemčija pred prvo svetovno vojno, ki je potem ni mogla dobiti v soočenju z drugimi velikimi silami in s prešibkimi zavezniki. Resnično je Kitajska s svojimi zavezništvi z državami, kot so Severna Koreja, Pakistan, Mjanmar, v prihodnje lahko da celo Iran, v podrejenem položaju.

V dodatno branje:

A Cold and clever U.S. base move
Explaining Obama’s Asia policy