Četrtkovo soočenje štirih predsednikov strank, ki jim najbolje kaže v javnomnenjskih anketah, se je začelo s prav pasjim zasliševanjem vseh štirih kandidatov, ki bi naj kljub aferam in napakam prepričali volivce, naj jim zaupajo, končalo pa s predstavitvijo njihovih življenjskih partneric. Oboje bi lahko izpustili.

Prvič, politiki bi najbolj modro storili, če bi svoje zasebno življenje držali čim bolj zakrito pred očmi javnosti. Jasno je, da mediji povsod iščejo dobre zgodbe, a  žene in otroci, brati in sestre in vse sorodstvo in prijatelji, ki nimajo nič s politiko, v politično areno ne spadajo, ker se lahko kmalu zgodi, da sami postanejo tarče najbolj neusmiljenega medijskega trganja. Če bo šlo tako naprej, je to le še vprašanje časa. Pričakovati pa, da bodo mediji vedno le prijazni in bodo postavljali prijazna vprašanja, je hudo naivno.

Drugič, mar se nismo že naposlušali o vseh aferah, o vseh napakah iz preteklosti? Mar vsega že ne vemo? Prosim lepo, zaupanje je nekaj, česar  je v teh časih zelo malo. Ne slepimo se, malokdo še zaupa politikom, večina verjame, da bodo tako ali tako kradli ali vsaj izkoriščali vse možnosti, ki so jim na voljo, ker je pač vsa slovenska družba takšna, ne le politični razred. Prav zato nima smisla pogrevati enih in istih vprašanj, ki smo jih že stokrat slišali, ampak so nujna vprašanja o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnje. Gospod kandidat, boste zvišali davek na dodano vrednost, boste znižali plače učiteljem,  boste zmanjšali število zaposlenih v zdravstvu, boste povečali število inšpektorjev in podpornega osebja, da bodo lažje preganjali delo na črno, boste povečali sredstva za sodstvo…. Kar je najhujše, velikokrat bi kandidati na ta vprašanja rade volje odgovarjali, če bi jih le kdo podrobno spraševal.

Tako na primer se čuti pod Janševimi odgovori, da verjame, da zniževanje davkov pomaga rasti gospodarstva, ker ga razbremeni in tukaj je nastavek za zelo pomembna vprašanja. Mislite, da ga bo kdo po tem vprašal? Podobno pri Virantu. Glede na to, kdo vse ga podpira, mislite, da ga bo kdo vprašal, če kaj razmišlja  o enotni davčni stopnji? In Jankovića, ki te dni po Sloveniji razpošilja svoj propagandni material, ali verjame, da v času krize večje investicije v infrastrukturo gospodarstvu pomagajo prej, kot vsesplošno varčevanje?

Če na vrsto pridejo tudi ta vprašanja, je za odgovore namenjeno le malo časa. V četrtkovem soočenju na Pop TV je tako bil trenutek, ko bi se Pahor in Janša lahko udarila o pokojninski reformi. Prvi bi namreč le popravljal obstoječi sistem, drugi bi uvajal osebni pokojninski račun. Razlika je ogromna.  Nista se. Ni jima bil dan čas.

Velika težava je seveda tudi v tem, da je v igri toliko različnih strank, toliko različnih ljudi in vsako soočenje se potem skrči na kratke izmenjave. Kandidati nimajo časa na široko razlagati, ampak morajo odgovoriti v kakšni minuti, zaradi česar potem delajo na tem, da poudarijo najbolj pomembne stvari, kratka, udarna sporočila, namenjena temu, da si jih volivec zapomni. Tudi zato velikokrat ponavljajo eno in isto.  Če bi imeli le tri ali štiri stranke, bi vsak kandidat imel več časa.

Večji problem je, da mediji težijo k temu, da iz soočenj delajo cirkus in da je v njihovem interesu doseči veliko gledanost, branost, poslušanost, ne pa najbolje informirati volivce. Če k temu dodamo še, da bodo določeni mediji naklonjeni nekaterim političnim opcijam, se nič kaj presenetljivo znajdemo v vsesplošni zmedi, v kateri prevladujejo afere, po katerih se nenehno vrta in splošne obljube. Vedno bolj rumeni mediji tudi volilno telo navajajo k površnosti in pogosto tudi k apatiji, tako da se sami ne posvečajo podrobnostim, ampak so prepričani že v naprej in znajdemo se v začaranem krogu. Namreč, manjša se delež volilnega telesa, ki ga sploh zanimajo pogosto duhamorne debate o podrobnostih in ker mediji to vedo, se jih ogibajo. Pomislite le na to, koliko ljudi spremlja pogosto dobre pogovore na tretjem programu nacionalke.