Zadnje dni podpora SD-ju kar raste in ni izključeno, da ne bo prehitela Virantove liste. To lahko pripišemo predvsem predsedniku stranke, Borutu Pahorju, ki se na soočenjih odlično drži.  Ni kaj, je odličen govornik.

Ampak to nikoli ni bilo pod vprašajem. Res je tu in tam v svet vrgel kakšno neumnost, ampak trditi si upam, da je teh bilo precej manj, kot pri njegovi konkurenci. Še več, vedno sem mu pripisoval odlične analitične sposobnosti. Predvidel je svetovno gospodarsko krizo, medtem ko je bivši  in zdaj skoraj zagotovo tudi prihodnji predsednik vlade tiščal glavo v pesek. Skoraj vedno je ponujal prave rešitve. Toda to ni bil nikoli problem. Problem so bila dejanja. V političnem procesu, v samem dejanju vladanja se nikoli ni najbolje znašel. Zdaj on in njegova stranka skušajo pretekla tri leta predstaviti  v bolj pozitivni luči, kot njihovi nasprotniki, vendar je pač tako, da velike večine volilnega telesa v to ne morejo prepričati. Tisti, ki so jih volili pred tremi leti, si zdaj želijo nekoga, ki bo vladal, ki bo, ko bo potrebno, udaril po mizi. Zato se ti volivci selijo k Jankoviću.

Borut Pahor je v soočenjih, ki smo jim bili priča, bil zelo prepričljiv, zato ni nič presenetljivega, da je svoji stranki pomagal izboljšati podporo. Imel je tudi srečo. Drugi politik, ki je hotel pobrati del volilnega telesa, ki mu je veliko do poštenosti v politiki, se je zakopal z nadomestili, kar so mu močno zamerili. Pahor kakšnega takšnega greha nima. Njegov greh je, da ni znal in zmogel odstraniti tistih okoli sebe, ki so takšne grehe imeli. A to je tudi vprašanje možnega v večji koaliciji strank, ki so si vedno nagajale med seboj in v prepleteni mreži raznih bolj ali manj vidnih interesov, ki ga očitno od samega začetka niso vzeli za svojega.