Ena pomembnejših tem, ki bi ji moral posvetiti več časa, je gotovo vedno nižja slovenska samooskrba s hrano. Na žalost o tem ni veliko govora, a tu in tam nanjo le nanese kakšna beseda. Namreč, samooskrba pada iz leta v leto, kar je za to državo v vedno slabših globalnih razmerah nevarno. Slišim Zorana Jankovića, da je treba na tem delati, poskrbeti, da slovenska hrana najde pot v vrtce in šole.

V njihovem propagandnem materialu, ki so ga pošiljali po Sloveniji, sicer piše tudi, da so za reformo živilsko predelovalne industrije, ‘da bo konkurenčna in pozitivni vmesni člen za proizvajalce (kmete) in potrošnike.

Tudi za Žerjava je samooskrba s hrano strateški cilj prihodnjega mandata:

Med ukrepi na tem področju SLS predvideva spodbudo gradnje mestnih tržnic po Sloveniji in tudi oblikovanje verige trgovin, ki bodo ponujale izključno slovensko oziroma lokalno pridelano hrano, kar bi morda lahko storili po zadružnem sistemu. Vzpostaviti je treba prodajne poti, ki bodo slovenskim kmetom omogočile prodajo pridelkov potrošnikom. To je sedaj ob velikih trgovcih za male kmete veliko težje, ugotavlja predsednik SLS Žerjav.

Nujno je, da na tem področju odločno ukrepamo in to hitro. Ne le, da potrebujemo urejeno podeželje, ker je tako lepše in ker ima, res da le majhen odstotek prebivalstva delo, dobro bi bilo, da samooskrbo dvignemo in s tem nekaj zaslužimo in hkrati postanemo bolj odporni na morebitno globalno gospodarsko krizo in pomanjkanje hrane. Zmoremo več, kot biti cilj poceni avstrijske hrane, ki preko svojih veletrgovcev prodirajo na naš trg in drugih tujcev, sploh pa ne rabimo egiptovskega krompirja in kitajskega česna. Ne gre za sovraštvo do tujcev, niti za nasprotovanje prostemu trgu in svobodni izbiri potrošnikov, ampak za željo, da se čim več hrane pridela in porabi lokalno, da so  poti čim krajše, da se porabi čim manj energije za prevoz hrane.  Delati moramo na tem, da posredniki ne poberejo vsega dobička kmetovalcem, ki iz leta v leto izgubljajo tla pod nogami.