Včeraj zvečer smo lahko videli veliko veselja pri tistih, ki se jim je uspelo prebiti v DZ. Razen pri SDS-u, so se vsi počutili zmagovalce pa še tam so plesali. Nekateri so povečali svoj odstotek, nekateri so bili presenečeni, da so dobili toliko, nekateri so postali relativni zmagovalci, nekateri so se vrnili. A razlogov za veselje niti ni. Zdaj se začenja glavobol.

Najprej sestavljanje koalicije. Pozitivna Slovenija je res zmagala, a le z razliko dveh poslancev pred prvimi zasledovalci v SDS-u. Skupaj s Pahorjevim SD imajo 38 poslancev (in kaj če je res kaj na tem, da Pahor noče v koalicijo?). Najti tretjega ali celo četrtega partnerja utegne biti težje, kot se zdi na prvi pogled. Gregor Virant že poudarja, da na državni ravni ne sme biti ljubljanskega modela razvoja, torej  zadolževanja in dvigovanja davkov. Če pogledamo, kako je Janković deloval v Ljubljani, vidimo zadolževanje, veliko projektov in rast cen storitev. To lahko pričakujemo tudi na ravni države, saj Janković verjame v pospeševanje rasti na tak način, s čimer potem zadolževanje postane mnogo manjši problem. V tem nestrinjanju že lahko vidimo veliko težavo. Potem pride na vrsto še želja Virantove liste, da obvladuje pravosodno ministrstvo.

DeSUS bo bržkone blokiral pokojninsko reformo, morebiti pa še kakšno drugo. Žerjavova SLS bi na tem področju lahko bila bolj konstruktivna. Kakorkoli, do sestave koalicije je treba čez kar nekaj ovir. Janez Janša ima prav, da je politični prostor razdrobljen in da to lahko napoveduje tudi predčasne volitve. Če bo nova koalicija polna konfliktov in metanja polen pod noge, potem je to vsekakor možnost.

Na žalost nam ni bil naklonjen zmagovalec, ki bi potreboval le enega koalicijskega partnerja in bi tako lahko lažje vladal.

Pri vsem tem pa bi bilo modro delovati hitro. Hitro sestaviti koalicijo, postaviti vlado in začeti delati. Od vseh najbolj pomembna naloga je znižati proračunski primanjkljaj.  Kako to storiti, je stvar pristopa. Eni verjamejo, da je najbolje zategovati pasove pri državnih izdatkih in razbremenjevati gospodarstvo, da hitreje raste. S tem bi naj prilivov bilo več, izdatkov pa manj, s čimer se primanjkljaj zmanjša. Na drugi strani je večja dejavnost države, investicije, ki potrebujejo dodaten denar, tega pa se lahko dobi z dvigom davkov in s tem večjim prilivom v proračun. Investicije bi naj potem pognale gospodarstvo navzgor in s tem spet prinesle večje prilive. Vsakršno varčevanje v javnem sektorju bo del tega večjega dela manjšanja primanjkljaja.

Kakor rečeno, tukaj je mogoče videti obrise konflikta med Jankovićem in Virantom.

Kakršenkoli že bo pristop, je jasno, da je nujno delovati in ne mencati na mestu in upati, da se bodo stvari razrešile same od sebe. Nedejavnost je pot v pogubo. Seveda je marsikaj odvisno od dogajanja v širši soseščini, saj padec kakšne pomembnejše evropske države pomeni tudi potop Slovenije, a to ni razlog, da se ne bi potrudili. Sami svoje sreče kovači smo res lahko samo, če bodo tudi drugi po Evropi delovali odgovorno in se bodo izognili drugemu krogu gospodarske krize, na nas pa je, da se kljub temu potrudimo po najboljših močeh. Drugače lahko končamo s vsiljenim voditeljem s strani bruseljskih elit, s tehnokratom, kakršnega imajo zdaj na oblasti v Italiji, ponižani na raven nesposobne province, ki jo treba trdo prijeti in pozdraviti z zelo grenkimi zdravili. Verjemite mi, tega si res ne želimo.

Ne, razloga za praznovanje ni. Zdaj je čas za trezne glave in za delo. Glede na to, da se je zmagovalec predčasnih volitev oglaševal tudi z besedami ‘Zoran dela’, prav to od njega pričakujemo. Da bo res delal.  In to hitro.