Kako je med Liliputom in Blefaskujem prišlo do vojne, ali o norosti verskih razlik:

Vsesplošno se priznava, da smo prvotno razbijali jajca na širšem koncu, kadar smo jih hoteli jesti; toda ko je stari oče sedanjega Veličanstva kot deček hotel pojesti jajce in ga je razbil po pradavnem običaju, si je po naključju porezal prst. Nato je cesar, njegov oče, objavil ukaz, s katerim je pod težkimi kaznimi zapovedal vsem svojim podložnikom, naj razbijajo pri jajcih ožji konec. Ljudstvo je ta zakon tako zelo zamerilo, da nam zgodovina pripoveduje, da se je zaradi njega dvignilo šest uporov, v katerih je en cesar izgubil življenje in drugi krono.

Sodijo, da je ob raznih prilikah enajst tisoč ljudi rajši dalo življenje, kakor da bi se vdali in razbijali jajca na ožjem koncu. O tem sporu je izšlo mnogo stotin obširnih zvezkov; toda knjige debelokončnikov so bile dolgo prepovedane in vsi njihovi pristaši so po zakonu izgubili pravico do državne službe.

Med temi nemiri so cesarji Blefaskuja po svojih poslanikih pogosto posegali v zadevo in nas obtoževali, da ustvarjamo verski razkol, ker kršimo osnovni nauk našega velikega preroka Lustroga v štiriinpetdesetem poglavju Bradrekela. Toda to je, kakor se dozdeva, zgolj nategovanje besedila; zakaj besede se glasijo takole: ‘Da si vsi pravoverni razbijajo jajca na primernem koncu.’ In odločitev, kateri je primeren konec, je treba po mojem skromnem mnenju  prepustiti vesti slehernega človeka ali pa vsaj razsodbi najvišje gosposke.

Jonathan Swift – Gulliverjeva potovanja