Pogosto slišite, da rečejo, kako so homoseksualci sebični v svoji želji, da bi imeli otroke, kar bi  naj nekako izključevalo pravico do posvojitve. Navsezadnje nočete otroka dati nekomu, ki samo zadovoljuje svojo sebično potrebo.

Ampak potem, mar vsaka želja po otrocih ne izhaja iz nekih notranjih potreb, iz sebičnosti vgrajene v človeka, posledice evolutivnega razvoja vrste? Kje je tukaj ljubezen? Mar ni v resnici obratno, da je v teh časih znamenje ljubezni do otrok tega sveta odločitev, da jih imamo čim manj in  s tem preprečimo prenaselitev planeta in izčrpanje naravnih virov, kar vodi v vsesplošno vojno in smrt taistih otrok? Kultura smrti ni manjšanje števila otrok, ampak velike družine v revnih okoljih, ki se ne morejo preživeti in svoje potomstvo obsojajo na nepopisno bedo. Samo pomislite, če bi v zahodni Evropi večina družin še vedno imela od 5 do 10 otrok. Koliko bi bilo že Slovencev, koliko Evropejcev, kje vse bi že stala nova mesta in koliko manj možnosti bi imeli mladi ljudje.

Zato je prav, da se rodnost v svetu manjša. Ne le v zahodnem svetu, ampak tudi drugod, da, celo v arabskem. Prilagoditev družbe na staranje bo morebiti res boleča, a hitra rast prebivalstva proti desetim milijardam lačnih ust, ki vsa zahtevajo ne le hrano, ampak tudi stanovanja, avtomobile in iphone je pot v pogubo.

Če se vrnem nazaj k homoseksualcem, njih je tako malo, da v resnici ne spremenijo ničesar. Njihova želja po otrocih je zagotovo sebično zadovoljevanje notranjih potreb po potomstvu, ampak to je tudi pri vseh drugih tako. In ker je v svetu toliko otrok, za katere nihče noče poskrbeti, še najmanj tisti, ki imajo toliko zlatih besed o njihovi dobrobiti, ni nič narobe, če jih lahko posvojijo tudi oni. Seveda, potem ko gredo skozi vse zapletene in duhamorne postopke, kot vsi ostali.