Obstaja karikatura republikanskih predsedniških kandidatov, kako med debato Perry pravi, ‘bombardirajte Turčijo’, Santorum ‘zaprite zdravnike, ki opravljajo splave’, Romney ‘pošljite nelegalne priseljence nazaj v Mehiko’, Gingrich ‘Obama je najbolj radikalen predsednik v ameriški zgodovini’, medtem ko se Ron Paul obrača na stran in pravi ‘in potem imajo mene za norega starega strica.’ Če si pogledamo poglede republikanskih kandidatov na zunanjo politiko, sploh na vlogo ameriške vojaške moči v svetu, potem lahko tej karikaturi kar pritrdimo.

Namreč, kandidati, ki jih je iz dneva v dan manj, kar tekmujejo, kdo se bo pokazal za bolj strogega, agresivnega in neusmiljenega in bi vsi po vrsti pošiljali krogle v glave teroristom. Ron Paul, ki zagovarja ameriški izolacionizem in bi ameriško obrambo gradil doma, ne v okoli 1000 vojaških oporiščih po svetu, med svojimi tekmeci izpade kot črna ovca. Še več, ko je v debati v Južni Karolini za ameriško zunanjo politiko hotel uporabiti zlato pravilo Ne stori drugemu, kar nočeš, da bi ta storil tebi, ga je občinstvo izvižgalo. So že raje imeli drugega kandidata, ki je v bran vzel marince, ki so v Afganistanu urinirali po Koranu.

Rick Perry, ki je že izstopil iz tekme, je pred dnevi povedal, da bi vojake vrnil nazaj v Irak, še več,  Turčijo je razglasil malodane za teroristično državo, vsi pa se strinjajo, da je Obamova zunanja politika popoln polom (kaj pa ni?) in da se zavoljo tega krepijo ameriški sovražniki, zavezniki pa so na slabšem. Z Izraelom je seveda nujno stati z ramo ob rami, kajti to zavezništvo je nad vsemi drugimi. Skoraj tako, kot da bi šlo le še za eno ameriško državo.

Resnica je malo drugačna in Paul ji je še najbližje. Obamova zunanja politika je posledica manjšanja ameriške moči, posledica gospodarske krize in dveh vojn, ki nista prinesli kakšnih dobrih rezultatov. Medtem ko so se Američani borili v tako imenovani vojni proti terorizmu, so se njihovi pravi tekmeci na globalni ravni krepili in se še krepijo. Zapravili so na milijarde dolarjev, da bi zamenjevali režime, ustvarjali demokracije in prijateljske države, na koncu pa so v Iraku končali z vlado, ki niha med prijateljstvom z Iranom in ZDA in ki jih je na lep način poslala iz države. V Afganistanu vojna še ni končana, operacije čez mejo pa so dodobra razburile Pakistan.  Povrhu so še vedno želeli ohraniti globalni imperij, tudi tam, kjer za to ni nobene prave potrebe.

Da to zelo veliko stane, bi sploh republikancem, ki hočejo manjšati proračunske izdatke, moralo biti kristalno jasno. A jim ni. Povsod bi krčili, le pri vojaškem sistemu ne in povsod bi omejevali moč centralne oblasti, le pri vodenju vojn po svetu ne. Ron Paul ima povsem prav, ko pravi, da bi umik vojakov domov, konec vojn po svetu, kljub manjšemu obrambnemu proračunu pomenil več sredstev za vojsko. Odpadli bi namreč stroški za vojne, vojaško pomoč zaveznikom in ohranjanje vojaških oporišč. Morebiti bi potem tudi lahko znova začeli povečevati število ladij v ameriški mornarici, nad čemer se je hudoval Perry.

Barack Obama se je prilagodil novi realnosti v svetu in z mojstrskimi potezami v vzhodni in južni Aziji ob koncu lanskega leta okrepil ameriško vlogo. Ne s tem, da bi samo povečal ameriško vojaško prisotnost, ampak s tem, da je izkoristil strahove kitajskih sosed in se postavil v vlogo koordinatorja, zunanje sile, ki ima interese v regiji. To je resnično edina pot naprej za ZDA, kakor je že dobro pokazala intervencija v Libiji. V nasprotnem primeru se bodo namreč izčrpale do konca, nekaj česar večina republikanskih kandidatov za predsednika ZDA noče razumeti. Živijo, tako se zdi, v milnem mehurčku ameriške izjemnosti, ki lahko samo z močno voljo reši vsak problem, ki se postavi prednjo.

In potem pravijo, da je Ron Paul nor.