Tako se James Traub ob načrtovanem krčenjem kopenskih sil ZDA z 570000 na 490000 aktivnih vojakov v naslednjih petih letih sprašuje v Foreign Policy. Pozor, to bo še vedno več kot ob napadih enajstega septembra, ko jih je bilo 482000. Tudi obrambni proračun se bi naj zmanjšal, minimalno, s 531 na 525 milijard $, kar vsekakor niso vsa sredstva, ki jih ZDA namenjajo za vojaški stroj in obveščevalne službe, ki jih podpirajo.

Zmanjšanje kopenskih sil prihaja v soglasju s premikom ameriške pozornosti na vzhodno Azijo in na Bližnji Vzhod, proč od Evrope, predvsem pa na omejevanje moči Kitajske. Za takšen premik je potrebna tudi preusmeritev pozornosti s kopenskih sil na letalstvo in mornarico, čeprav bi tudi ti naj izgubili nekaj ladij in letal. Po Iraku in Afganistanu večje kopenske vojne niso več najbolj priljubljene, v vzhodni Aziji pa je ameriška prisotnost mogoča v zavezništvu z drugimi silami in tako omejena na večinoma letalsko in mornariško podporo. Če si pogledamo le primer Južne Koreje, ima ta ogromne kopenske sile, ki so tehnološko mnogo bolj napredne od severnokorejskih sil. ZDA imajo na polotoku nekaj desettisoč vojakov, ki v vojaški enačbi ne bi spremenili ničesar, nekaj letalonosilk in močna letalska podpora pa bi  zagotovo prevesila tehtnico v korist Južne Koreje.

Seveda bo ta načrt minimalnega krčenja in preoblikovanja na republikanski strani naletel na ostre kritike, čeprav je povsem logičen. Evropa ameriške prisotnosti ne potrebuje več in se mora naučiti braniti sama, saj ima na voljo dovolj sredstev. Vojne na Bližnjem Vzhodu niso prinesle nobene posebne koristi in vojna proti terorizmu je bila flop. Več je prineslo ameriško delovanje iz ozadja v posredovanju proti Libiji in tudi gradnja koalicije sunitskih držav proti Iranu je boljša izbira od neposrednega napada. Po drugi strani Kitajska postaja velika sila in za Američane je pomembno, da spoznajo, da je prav ta država njihov največji potencialni globalni nasprotnik. Ker sredstev ni neskončno, je treba izbirati področja delovanja. Vzhodna Azija je vsekakor izrednega pomena in temu primerno se morajo prilagoditi tudi ameriške oborožene sile.

Glede na to, da se ZDA soočajo z velikanskimi dolgovi in morajo varčevati,  je krčenje kopenskih sil ZDA še premalo radikalno. Je pa razumljivo, da so velike kopenske sile nujne za agresivno zunanjo politiko, saj so potrebni škornji na tleh. Bolj obrambna zunanja politika, povezana z gradnjo večjih zavezništev proti skupnim grožnjam po drugi strani zahteva drugačne oborožene sile.