Mesec dni pred predsedniškimi volitvami so v Moskvi v soboto priredili dva dobro obiskana shoda z nasprotnimi sporočili. Resnici na ljubo sta se odvila še dva druga, a sta zaradi majhne udeležbe nepomembna. Žirinovski je zbral vsega nekaj tisoč ljudi, povsem liberalni zbor pa le nekaj sto. V bistvu pa je vse povsem jasno in preprosto.

Javnomnenjske ankete kažejo na zmago Vladimirja Putina, vprašanje le, ali že v prvem krogu. Druga najmočnejša sila v državi so komunisti z Zjuganovim, ki so zabetonirani na doseg do 25 odstotkov, liberalci, zdaj cepljeni še z nacionalizmom, so daleč zadaj in nimajo nobene možnosti zmage na volitvah, ne glede na to, kakšnega in katerega kandidata bi nanje poslali. Kakor kaže, lahko navijajo samo za Prohorova, saj je volilna komisija izključila Javlinskega, dobro pa jim kljub temu ne kaže. Prav zato se morajo zadovoljiti s pozivi k poštenim volitvam. Putin je pač človek, ki ga veliko Rusov povezuje z vrnitvijo stabilnosti po katastrofi Jelcinovega obdobja in z rastjo blaginje. Tisti starejši se lahko dobro spomnijo propada Sovjetske zveze in liberalnih reform in nočejo še skozi eno takšno krizo. Mlajši, sploh v Peterburgu in Moskvi, živijo v drugem svetu.

Prav tukaj bi morebiti lahko iskali prave razloge za dva množična shoda, malo poenostavljeno povedano enega proti, enega za Putina. Del mlajšega prebivalstva v Moskvi si želi naprej v novo, drugačno Rusijo, ki bo bolj odprta, liberalna, kjer bo policija bolje delovala, bo več možnosti za mlade ljudi in kjer se jim ne bo treba bati, da bo Putin vladal do leta 2024. Podobne želje kot marsikje po svetu. Drugi del prebivalstva hoče stabilnost in zaupa človeku, ki jih je potegnil iz prepada. Morebiti se ne strinja z vsem, kar se v državi godi, a jim je alternativa mrzka, sploh še, ker jo pogosto povezujejo z Zahodom. In z Zahoda, se spomnijo, ni prišlo nič dobrega.

Na koncu sta bila oba shoda približno enako dobro obiskana, čeprav so mediji o številkah poročali povsem različno. Kar pa ne pomeni, da je Moskva naenkrat vsa Rusija. Ni. V provincah bo Putinu šlo mnogo bolje in zato bo na volitvah tudi zmagal. Tega ne smemo pripisovati nekim velikim volilnim poneverbam. Gotovo, v Čečeniji bodo spet 100-odstotno za Putina in takšne neumnosti se bodo še kje ponovile, ne glede na obljube o prozornih volilnih skrinjicah in kamerah na voliščih, a za več kot kakšen odstotek ali dva to skupne slike na koncu ne bo spremenilo, kakor je tudi ni na volitvah v dumo, ki ponekod niso bile poštene, a vseeno dokaj dobro prikazujejo sliko ruskega volilnega telesa.

Prav zato je na mestu skeptičnost do zahodnega poročanja o protestih. Namreč do poskusa prikazati, da je naenkrat vsa Rusija vstala proti pokvarjenemu režimu in je samo vprašanje časa, kdaj bo Putin končal kot Mubarak. Da, če bo šlo tako naprej, je to vprašanje časa, a letos se to zagotovo ne bo zgodilo, kajti ta opozicija, ki se jo predstavlja za liberalno upanje in se ob tem pozablja na njen nacionalistični element, je majhna in razen sposobnosti, da se tu in tam zbere v večjem številu, za zdaj nima moči prevzeti oblast. Vse kar ostane je, da s svojo prisotnostjo oblast sili k reformam, ki jih sicer ta že dolgo obljublja, le izvaja bolj malo.

In da čaka na bolj ugodne čase, seveda.