Dobili smo novo, deseto slovensko vlado, ki ima enajst ministrov in eno ministrico. Veliko je bilo povedano o združevanju ministrstev in ustvarjanju mega ministrstev, kakršno je tisto, ki ga bo vodil Žiga Turk in bo obsegalo šport, šolstvo, znanost in kulturo, glavni razmislek za tem početjem pa naj bilo varčevanje in racionalizacija delovanja države.

Problem je le, da nam združevanje ministrstev,  kakor tudi ukinjanje agencij, ne jamči, da bo zavoljo tega kaj privarčevano. Bojim se namreč, da gre le za posledico prevladujočega mnenja med Slovenci, da država preveč troši, da je ministrov preveč in da jim je treba pristriči krila, da bodo manj zapravili in da politika temu sledi zato, da bi ugodila javnemu mnenju. Torej, da se ustvarja nek videz. Resnici na ljubo bi bilo namreč mogoče varčevati tudi z dvajset ministrstvi, če bi ta omejila področja svojega delovanja in zmanjšala število zaposlenih in porabila manj sredstev. Pri vsej tej debati o samostojnem ministrstvu za kulturo je najbolj zabavno to, da združevanje sploh ne pomeni, da bo do kakšnega varčevanja prišlo, kakor samostojno ministrstvo tudi ne bi pomenilo, da bi vse ostalo po starem. Odvisno od ministra, njegovega programa in sposobnosti izsiliti svojo pot. Sicer pa pravijo, da gre prej za simboliko.

Če imamo dvanajst ali dvajset ministrstev je na koncu manj pomembno od tega, kako ta delujejo in ali so sposobna sodelovati med sabo. Je manj pomembno od tega, kakšna je odločenost posameznih ministrov in celotne vlade, da nekaj spremeni v smeri racionalizacije delovanja.