Verjetno sem dolžan samemu sebi in tudi kakšnemu naključnemu bralcu, da razodenem nekaj misli o varčevanju, ki se nam slika kot edina pot iz krize tako v Sloveniji, kot tudi po Evropi. V Grčiji lahko pravkar  gledamo dramo države, ki se je skozi leta preveč zadolževala, seveda tudi s pomočjo bank, ki bi lahko vedele, da bo enkrat prišel dan obračuna.

Grki nekako niso pripravljeni sprejeti, da trošijo več, kot ustvarijo in da to kar ustvarijo pač ni veliko. Po drugi strani Evropa rešuje bankirje in to predstavlja kot pomoč Grčiji. Za nastalo situacijo so krivi oboji. Kdo bo na koncu potegnil ta kratko, nam vsak dan postaja bolj jasno.

Problem, kot ga vidim, je da imamo finančno krizo, ne krizo proizvodnje. Torej, izdelamo lahko dovolj televizorjev, avtomobilov, oblačil, proizvedemo dovolj hrane, celo resursov je še vedno dovolj. Na tem področju resnično ni mogoče trošiti več, kot imaš, kajti, kako boš pojedel šest krompirjev, če jih imaš samo pet?  Je pa možno, da ti štiri zagnilijo, ker nimaš denarja, da bi  kupil več kot enega. V takšnem stanju smo približno zdaj, če izvzamemo, da se je svet spremenil in da nismo več samozadostni, sploh zato, ker smo preveč industrije izvozili po svetu in ker sami nimamo na voljo vseh resursov, ampak jih moramo kupovati v tujini in zato potrebujemo menjalno sredstvo.

Zdaj, enostavno je reči, da moramo samo zategniti pas, znižati stroške države, znižati davke in gospodarstvo bo zacvetelo. To izhaja predvsem iz želje, postati bolj konkurenčen na svetovnem trgu in z izvozom pospeševati rast BDP. Toda, kaj se zgodi, ko varčujejo vsi? V primeru Slovenije, zmanjšamo porabo, s tem seveda domače povpraševanje in delamo na tem, da bomo več prodali v Nemčijo in čez čas zrasli, da bomo z nižjimi davki pobrali več denarja. Toda, kaj se zgodi, če tudi Nemci varčujejo, če tudi oni delajo na izvozu? Kaj če to počnejo vsi? Zategovanje pasov, podganja dirka proti dnu.

Dvomim, da se bo to dobro končalo.

Ne pravim, da varčevanje ni potrebno, toda zavedati se moramo, kaj hočemo s tem doseči, kaj to varčevanje dejansko pomeni. Trdim, da je delovanje slovenskega javnega sektorja, sploh državnega, pogosto slabo zastavljeno, preobsežno, polno zapravljanja denarja in dela ljudi za povsem nepotrebne stvari. To moramo popraviti. Z manj ljudmi in manj sredstvi moramo narediti več in bolje. To bi moralo veljati za vsa področja, ne samo za javni sektor, seveda.  Toda, ne trdim, da je vedno najbolj pametno samo zmanjševati število zaposlenih v javnem sektorju. Le bolj učinkoviti morajo biti v tem, kar delajo. Včasih pridejo tudi časi, ko jih je potrebno več. Poglejte sodstvo. Nujno je treba izboljšati njegovo delovanje, toda na koncu bi utegnilo biti celo bolj modro še zaposliti več ljudi in v nekaj letih zaostanke radikalno zmanjšati in šele potem razmišljati o večjem zmanjševanju števila zaposlenih. Seveda, koga, ki ne dela dobro, bi kazalo, kakor povsod, odpustiti že zdaj.

Enako z varčevanjem na splošno. Da, ponekod moramo ostro rezati, drugje moramo premisliti, ali nam povečanje izdatkov ne bi celo koristilo. Seveda, z ostrim nadzorom, da se prepreči pretirano odtekanje denarja v zasebne žepe.

Zdaj, če se bodo v sosednjih državah, oziroma na najpomembnejših slovenskih trgih odločili, da ne bodo pretirano varčevali in zmanjševali odhodkov države, potem bosta ostro zategovanje pasov in razbremenitev gospodarstva pri nas imela uspeh. Če se to ne bo zgodilo, bomo samo vsi skupaj varčevali proti dnu. Mislim, da tam na koncu tunela potem vidim Keynesa. Predvsem se moramo zavedati, da smo majhna država in nismo samozadosten otok in smo zatorej odvisni od okolice, predvsem od naše širše domovine, Evrope.