Družinski zakonik, Cukjati, demografija

V Pogledih Slovenije, v katerih je beseda šla o novem družinskem zakoniku, je v četrtek France Cukjati v nekem trenutku izjavil, da bi se morali več pogovarjati o demografiji. S tem je morebiti želel vzpostaviti povezavo med nizko rodnostjo in pravicami istospolno usmerjenih, kar je seveda smešno. A še bolj nevarno je vztrajanje pri viziji zdravja naroda, kot takšnega, ki nenehno raste tja nekam proti neskončnosti. Namreč, iz njegovih besed veje prepričanje, da mora narod, da bi preživel, imeti čim več otrok.

Takšno razmišljanje se prenaša tudi na gospodarsko področje, kjer je potrebna rast prebivalstva, sploh pa delovne sile in potrošnikov. V ozadju stoji vera v neskončno gospodarsko rast, kjer stanje na mestu ni izbira in kjer potrošniška družba mora zahtevati vedno več, sicer se kolesje zaustavi in povzroči globoko krizo.

Pa vendar je takšno razmišljanje vprašljivo. Prebivalstvo planeta je zraslo na okoli sedem milijard in se bo še povečevalo. V Sloveniji živi okoli dva milijona ljudi. Podobno, kot po večini razvitega sveta, je rast prebivalstva vedno nižja. To padanje se seli tudi  drugam, celo v muslimanski svet, kjer vedno bolj premožno in izobraženo prebivalstvo stavi na manj otrok, katerim potem lahko nudi več, kot je bilo v preteklosti nudeno njim samim.

Sprijazniti se moramo s tem, da bo v prihodnje svet vedno starejši, saj se povprečna življenjska doba daljša. Poskrbeti bomo morali, da bodo ljudje živeli še dlje in da bodo čim dlje zdravi, a to bo pomenilo tudi, da bodo morali dlje delati, kar je seveda povezano s pokojninskimi reformami. Če bodo ljudje čez dvajset ali trideset let živeli do stotega leta, delali pa samo do petiinšestdesetega, potem bodo v pokoju petiintrideset let. Če k temu dodamo, da se vedno večji delež mladine šola zelo dolgo, pridemo do zelo velikega pritiska na zaposlene. V okviru politično gospodarskega sistema, kakršnega imamo, je to zelo težko vzdrževati.

Seveda se  postavlja tudi vprašanje, do kam naj naša potrošniška družba še raste. Za Kitajce ali Indijce je odgovor na to vprašanje bolj preprost, saj bodo, dokler bodo videli, kako zelo zaostajajo za razvitim svetom, hoteli to razliko premostiti, za Američane in Evropejce pa je malo drugače.

Prave povezave med pravicami istospolno usmerjenih, novim družinskim zakonikom in med rodnostjo niti ni. Gotovo namreč ni res, da je istospolno usmerjene mogoče v tem 21. stoletju še siliti v tradicionalne družine, kjer naj pozabijo na svoja nagnjenja in pridelujejo otroke. Prav tako tudi simbolna izenačitev vseh vrst družin ne pomeni, da bodo zavoljo tega tradicionalne družine imele manj otrok. Ljudje se pač glede potomstva odločajo po svoji pameti in zanimivo varovalo je, da je v teh časih prenaseljenosti planeta tudi rodnost vedno nižja. Pravi razlogi za nižanje  le te ležijo v spremembi vrednot, ki jih posamezniki zasledujejo, ne v neki zaroti, ki vsiljuje drugačne ‘življenjske sloge’ ali v sebičnosti.

To ne pomeni, da bo narod, ali zahodni svet, ali človeštvo propadlo. Celo, če bi se prebivalstvo sveta zmanjšalo, to ne bi pomenilo nič takšnega.

Komentiraj