Ob spremljanju republikanske tekme za nominacijo za republikanskega kandidata za mesto predsednika ZDA, ne morete drugače, kot da se vsaj občasno, lahko pa tudi bolj pogosto, vprašate, zakaj le govorijo takšne neumnosti, ki jih potem mediji rade volje izkoristijo.

Zakaj Santorum govori, da je sam satan vzel ZDA za tarčo, zakaj se Mitt Romney hvali s tem, da ima njegova žena dva Cadillaca, s čimer prav odbija revnejše, zakaj Newt Gingrich sanja o kolonijah na Luni, zakaj Ron Paul obljublja vrnitev k nekim, verjetno nikoli obstoječim, libertarnim časom. Od kod vse te napake?

No, morebiti gre razlog iskati v raznolikosti volilnega telesa. Na primer, ko Santorum poudarja ultra konservativna stališča, s tem samo govori svoji bazi, ki se ji njegove besede ne zdijo nič čudnega, ampak povsem normalne.  Ker ji je zvest, se drži svojih vrednot, zaradi česar potem pri Američanih, ki na svet gledajo z drugega zornega kota, izpade malodane bebec. Mitt Romney se po drugi strani prilagaja, zaradi česar vsi ti flip flopi, kot jim rečejo, to spreminjanje mnenja. Pač, v bolj liberalnem Massachusettsu, kjer je bil guverner, je moral zagovarjati nekaj drugega, kot zdaj soočen z radikaliziranimi pripadniki čajank.

Priznam, da se še meni velikokrat zdi smešno, ko pišem o zmernem Romneyju v primerjavi z bolj konservativnima Gingrichem in Santorumom. Kajti, Romney ni nič zmeren, je čisto navaden konservativec, ki pa se je znašel v času, ko se je del republikanske stranke obrnil radikalno na desno in zavzel skorajda ekstremna stališča. Gibanje čajank je skupaj z radijskimi voditelji spremenilo sliko republikanskega volilnega bazena in kandidati se temu morajo prilagoditi, sicer niso izvoljivi. Oziroma, tisti, ki bi bili bolj izvoljivi v primerjavi z demokrati, nimajo veliko možnosti znotraj svoje lastne stranke.

Ko torej Santorum začne z neko neumnostjo, v katero bržkone celo verjame in konservativna Amerika ploska, mora Romney takoj pristaviti skodelico, sicer izpade kot zmernež, ki niti ni tako zelo drugačen od predsednika Obame. Tega pa konservativci sovražijo.

Premika znotraj republikanske stranke ne smemo jemati na lahko. Je resničen in pomemben. Potem, ko so namreč tako klavrno propadli ob koncu Busheve vladavine, je bila potrebna mobilizacija in do te je prišlo, le da v takšni obliki, ki na dolgi rok niti vodilnim v stranki ni mogla biti po godu. Gibanje čajank je vsililo številne drugačne poudarke in zaradi tega so se začeli prilagajati tudi kandidati. In govoriti, kar se je od njih pričakovalo. Seveda je drugi pol Amerike ob tem začel vzdihovati, da je na pohodu norost, a delovalo je vsekakor. Toda veliko vprašanje je, ali bo ta mobilizacija vzdržna na dolgi rok in ali ne bo začela odbijati bolj neodvisno orientiranih volivcev, s čimer se bi republikanska stranka dejansko zakopala v tisto puščavo, v katero je bila pred štirimi leti tako neslavno poslana.

Da republikanski kandidati torej iščejo načina, kako se povezati s temi množicami, ni nič nenavadnega in da se zaradi tega to, kaj pomeni biti zmeren republikanec, spreminja, tudi ne. In to, kar je za velik del ameriškega volilnega telesa neumnost, je prav pri teh množicah nekaj povsem normalnega.

Če se vrnemo k napakam, ki jih kandidati počnejo, se moramo torej zavedati, da nagovarjajo neko volilno telo, pri čemer so lahko bolj ali manj zvesti. Ron Paul nagovarja libertarce in neodvisne, ki nočejo več takšne vloge države v svetu in doma. S takšnim sporočilom ne more zmagati. Newt Gingrich in Rick Santorum nagovarjata konservativno bazo in odbijata zmerneže. Mitt Romney nagovarja vse po vrsti, a ima težavo s konservativci. Ker skuša nagovarjati čim širši krog ljudi in se pripraviti na spopad z Obamo, je v zelo mučnem položaju. Če zdaj v republikanskem postopku izbiranja kandidata ne bo govoril določenih stvari, niti do novemberskih volitev prišel ne bo, če bo to po drugi strani počel, bodo demokrati imeli ogromno streliva, s katerim bodo dokazovali, da je radikalec, sploh pa da nima stika z realnostjo, saj da živi v oblakih svojega bogastva.

Volivci, ki jih nagovarja na predvolitvah in volivci, ki jih bo moral nagovoriti do novembra, niso isti, oziroma jih je na republikanskih predvolitvah le za ščepec proti nacionalnim volitvam. Pridobiti mora najprej ene, da bi lahko potem pridobil še druge, kar pa je početje, ki zahteva veliko mero občutka za ravnotežje. To pa je zelo težko, pogosto celo nemogoče. In zaradi tega pogosto izpadejo nadvse neumno.