Le kako ne bi zmagal ob takšni konkurenci. Prvi podatki kažejo, da bo dobil čez 60%, komunist Genadij Zjuganov okoli 17%, Mikhail Prokhorov in Vladimir Žirinovski pa okoli 7%. Sergej Mironov bi jih naj dobil manj kot 4%.

Kremeljske elite imajo tako največjo opozicijo še vedno v komunistih, katerih predsednik iz volitev v volitve poskuša svojo srečo, kakor da bi zmogel mobilizirati kaj več Rusov kot prejšnjič. Morebiti bi morali enkrat na dan priti z novim voditeljem, nekom mlajšim, a potem, komunisti so stara stranka, ki živi na nostalgiji za starimi sovjetskimi časi.

Mikhail Prokhorov je po drugi strani dobil več, kot bi pričakovali, glede na to, da je liberalna opcija v Rusiji tako zelo šibka in da gre za oligarha, ki je celo predlagal 60 urni delovnik. Da, s tem je prepričal mnogo Rusov, kakor bi prepričal tudi mnogo Slovencev. Sicer pa ima težavo, da se o njem širijo govorice, da je v resnici kremeljski kandidat, ki samo igra opozicijo. Kakorkoli, če je dobil več kot 7%, je to lep uspeh in bo na tem lahko gradil prihodnost.

Toda resnično, v primerjavi s takšnimi tekmeci Vladimir Putin ni mogel izgubiti. Generacijska pregrada, torej ljudje, ki so doživeli propad sovjetskega imperija in Jelcinove liberalizacije in znajo ceniti leta Putinove obnove, je še vedno dovolj nizko, da mladi, izobraženi in liberalni sloj ne zmore več, kot na ulice tretjega Rima, Moskve, pripeljati nekaj deset tisoč protestnikov. Sčasoma bo njihova moč rasla, saj bo tistih, ki se bodo spominjali katastrofe devetdesetih in rešitelja Putina, vedno manj in bo vedno več tistih, ki jim bo šlo na živce celo življenje gledati obraz enega in istega vladarja. Putin tukaj resnično stopa po poti arabskih diktatorjev, ki so pogosto veliko storili za svoja ljudstva, a so na koncu okosteneli v svojih foteljih in niso več imeli stika z realnostjo. Kot smo videli, jih je povozilo vrenje množic.

A to se še ne bo zgodilo letos, niti naslednje leto. Putin ima še čas, dejasnko šest let časa, toda če mu ne bo uspelo izvesti določenih sprememb, bo nezadovoljstvo pač raslo. Iz leta v leto, dokler nekega dne ne bo počilo. Demokracija namreč omogoča, da se nezadovoljstvo razkadi, ko volilno telo znova in znova voli nekoga drugega in se nič v resnici ne spremeni, kar vodi v določeno apatijo, če pa je na oblasti ves čas ena elita, celo en sam človek, potem te možnosti ni in ljudje mnogo bolj naivno verjamejo, da je treba odstraniti le ta problem in bo vse lepo.

Kar se tiče volilnih prevar: do tega je bržkone tudi prihajalo kljub vsem tistim kameram na voliščih, a težko, da so veliko spremenile. Opozicija bo morala priznati, da za zdaj preprosto ni sposobna mobilizirati dovolj ljudi in da bi tudi, če bi bile volitve popolnoma čiste, izgubili. Dokler ne bodo ponudili dobrega kandidata, ki bo imel na voljo dobro stranko, uspeha ne bo. Mogoče pa bo pravi tekmec kremeljskih elit mladi odvetnik in bloger Aleksej Navalnij, ki tako bistro skuša združiti nacionalistično in liberalno opcijo.