Dokumentarni film Kony si je na spletu pogledalo že na milijone ljudi. Na Youtubu je števec že skoraj pri 80 milijonih. Gre za odlično uporabo spleta za širjenje dokumentarca, ki pa dokaj preprosto predstavlja dogajanja v zvezi v vojaškim gospodarjem Josephom Konyjem, ki je zagrešil številne zločine, najbolj pa je izpostavljeno ugrabljanje in izkoriščanje otrok.

Splet premore dovolj dobrih zapisov, da se lahko vsak pouči o tej še eni rani našega sveta in si ustvari svoje mnenje, zatorej o tem podrobno ne nameravam pisati. Bolj me zanima vprašanje upravičenosti vojaške intervencije, v kakršnikoli obliki že, da se odstrani človeško pošast, ki okoli sebe širi trpljenje in obup.

Do vojaških intervencij imam dokaj odklonilno mnenje. Če si pogledamo pretekli dve desetletji, lahko vidimo, kakšne posledice sta doživela Irak in Afganistan. Slabo mnenje imam tudi o posredovanju proti ZRJ. Res je, da je na Kosovem prihajalo do kršitev človekovih pravic, a zahodni svet je ravnal predvsem v svojem interesu in pristransko, posledica česar je tudi, da lahko na področju bivše Jugoslavije vsak narod ima svojo državo, le Srbom se to odreka. Če že, potem bi Kosovo moralo biti razdeljeno in BiH tudi. A mnenja o tem so vsekakor deljena.

Vse kar trdim je, da znajo vojaške intervencije, tudi humanitarne, s seboj nositi prikriti interese velikih sil, ki samo izkoriščajo čustva  javnosti, s čimer lažje opravičijo svoje ravnanje. Še več, tudi povsem dobronamerne intervencije se lahko slabo končajo. Pa to ne pomeni, da si moramo delati skrbi za usodo raznoraznih diktatorjev. Za Huseinom, Gadafijem in morebiti v prihodnje tudi za Asadom ni treba jokati. To so pač primerki diktatorjev, za katere lahko upamo, da jih bo v svetu čim manj. Pošasti, več kot pripravljene pobijati lasten narod, samo da ohranijo svoj način življenja. Moramo pa se zavedati, da so stvari pogosto zapletene in da tudi odstranitev diktatorja ali zločinca še ne bo prinesla rešitve problemov. Res je, na tak način lahko postanemo povsem apatični in ob največjih pokolih le gledamo od daleč in trdimo, da to počnemo zato, ker bi posredovanje lahko povzročilo še hujše zločine. Namreč, ko se enkrat vmešamo, ni več enostavne poti nazaj. Vsako vojaško posredovanje prinese žrtve in vsi ne bodo zadovoljni, ko bodo videli tuje vojake, kako delajo red.

Seveda je na tem mestu treba upoštevati trenutno ureditev sveta, skupek nacionalnih držav. Pred nami se ne razprostira enoten svet, z enim ljudstvom, z enim človeštvom, ampak okoli 200 držav, ki so bolj ali manj močne in ki slonijo na takšnih ali drugačnih temeljih, z različnimi kulturami, navadami, tradicijo, političnimi ureditvami in tako naprej. Nekaj, kar se zdi normalno na enem koncu sveta, se na drugem zdi nevljudno in žaljivo. Nekaj, kar deluje na sever, morebiti ne bo delovalo na jugu. In tako naprej. Tukaj leži poglaviten razlog, zakaj se sploh sprašujemo o smiselnsoti intervencij. Namreč, v okviru ene države le ta  sama vsakodnevno izvaja posredovanja v življenja svojih državljanov, skladno z zakoni, seveda. Pomislimo na kriminal in kako imamo urejene represivne organe, da preganjajo vse, kar je protizakonito. Na globalni ravni ni tako.

A kljub temu se povečini strinjamo, da obstajajo nekatere človekove pravice, ki bi jih veljalo spoštovati povsod.

Zagovorniki enega človeštva bi trdili, da je na globalni ravni treba ravnati enako, kot v okviru ene države. Če se nekje dogajajo zločini, moramo pomagati. Ne moremo le mirno gledati, ker se to dogaja na drugem koncu sveta. Moramo se vmešati, ker smo ljudje, ker ne moremo biti brezbrižni, ker je to narobe, ker je narobe le nemo opazovati dogodke v Sudanu, v Kongu, v Siriji… Prav takšno razmišljanje je za dokumentarcem Kony 2012.

V vseh teh letih sem prišel do zaključka, da ni tako preprosto imeti jasnega pravila, kdaj podpirati vojaško posredovanje in kdaj ne. Neživljenjsko je postaviti se na stališče, da v nobenem primeru ne sme biti nikakršnega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav, saj nam lahko potem kakšna etnična skupnost počisti vse pripadnike druge etnične skupnosti, mi pa sedimo pred televizorji in samo zmigujemo z rameni. So pač pobili deset milijonov ljudi, ampak če bi mi posredovali, bi prekršili svojo politiko nevmešavanja, sicer pa bi gotovo naše oborožene sile povzročile veliko žrtev.   Mislim, da je to nesprejemljivo, če imamo moč, da lahko kaj takšnega preprečimo. Če je nimamo, je razmišljanje seveda odveč.

Po drugi strani je nevarno tudi, če ob vsakem pokanju razmišljamo, kako posredovati in narediti red. Prvič, ni je  sile, ki bi imela toliko sredstev, da bi lahko igrala svetovnega policista in na koncu ne bi pokleknila pod težo svojih obveznosti (niti ZDA niso takšna sila) in je že zavoljo tega treba izbirati, kje posredovati. Drugič, za takšno politiko se bi zelo hitro prikradla grabežljivost in z njo koloniziranje sveta. Preden bi se  obrnili, bi imeli vzpostavljen imperij, ali nekaj imperijev. Resnici na ljubo, enega že imamo.

Vsak primer je poseben in zahteva premislek, kaj je mogoče in kaj je prav in kakšne bodo posledice. Tehtanje koristi in človeških življenj je seveda kruto. Koliko smrti v Siriji je na primer preveč? Vem, da noben politik tega ne bo odkrito rekel, a za trideset še tako zverinsko umorjenih ljudi nihče ne bo v pogon spravil vojaške sile. Kot vidimo, velikokrat tudi ne pri tisočih. Toda, če bodo uničena celotna mesta, če se bo pobijanje nadaljevalo še nekaj let, bodo potem velike sile skorajda prisiljene da posredujejo. Na žalost potem brez številnih komentarjev, da je diktator na koncu žrtev zarote velikih sil (trenutno so vsega krive ZDA, v prihodnosti pa bodo to lahko Kitajska, Indija, Brazilija ali Rusija), ne bo šlo, a če posredovanja ne bi bilo, bi isti ljudje govorili, da so spet vsega krive velike sile.

To je nekako tako, kot pri policiji, ki vdre na dom moža, ki zverinsko pretepa svojo ženo, a se vedno najde nekaj njegovih prijateljev, ki za vse skupaj potem krivijo ženo, sploh pa mafijsko policijo, ki da se vedno postavi na stran barabe. Če pa mož ženo ubije, jezno sprašujejo, kje je bila ves ta čas policija. Resno tega ne gre jemati.

Vprašanje posredovanj se nam bo  postavljalo vedno znova. K sreči  nam teh odločitev, kot navadnim prebivalcem brez politične moči, ni treba sprejemati in je to rezervirano za vladarje velikih sil. Če bi se namreč morali odločati sami, bi bilo mnogo težje, ko bi tehtali življenja nedolžnih ljudi, življenja vojakov, vsa sredstva potrebna za vojno in javno mnenje, ki bi se ob prvi večji napaki postavilo proti nam.