Tako Roman Vodeb:

Dejstvo je, da se nam družba sesuva, korupcija raste, moralne razsodnosti ni, različni družbeni podsistemi ne delajo tako kot bi mogli. Moški niso več »pravi moški«. Zdrave testosteronske agresivnosti ni, mamoni rastejo kot gobe po dežju. Zaznamovani so z moralno pokvarjenosti – brez Nadjaza, jasno, če niso pravilno razrešili »Ojdipa« v primarni družini. Ker ni čuta za moralno razsojanje,  bo država propadla – sledil nam bo civilizacijski kolaps.

Zdaj pa naj nekdo pove, kdaj je bilo bolje, kot zdaj. Kdaj so bili moški pravi moški, ženske prave ženske, kdaj ni bilo korupcije, kdaj so bili vsi pošteni, kdaj je bil tisti čudoviti čas? Pred malo več kot pol stoletja morebiti, ko so narodi Evrope krvaveli v največji vojni, kar jih je človeštvo imelo čast spoznati?  Pred stoletji, ko so se pobijali v verskih vojnah in v vojnah med velikimi silami tistega časa? V dobi industrializacije in porajanja krutega kapitalizma, ko so otroci delali po rudnikih in biti hlapec ali dekla ni bilo nič posebnega? V časih, ko so mnogi bogateli na preprodaji sužnjev? V časih, ko ženske niso imele volilne pravice? V časih, ko je niso imeli niti moški? V časih, ko je Evropa zbolela s strahom pred čarovnicami? Kdaj pravzaprav?

Ne, propada ni pred vrati, so le spremembe, kakršne je človeštvo doživljalo že v preteklosti. Včasih na bolje, včasih na slabše, a krepitev svobode, dobe razuma in ne vraževerja, dobe spoštovanja človekovih pravic, predvsem pa pravice vsakega posameznika, da si prosto, dokler pri tem ne ogroža drugih, išče svojo srečo, so vse koraki v pravo smer, v boljši svet. Ne smemo se slepiti, kako je nekdaj bilo bolje, kajti ni bilo. Bilo je slabše. Tudi, če so bili drugačni odrinjeni na stran, tudi če so bile ženske prisiljene v ‘njihovo mesto v svetu’, tudi če so bili nezakonski otroci pogosto manjvredni.

Enkrat bi že morali priti k pameti in sprevideti, da tudi če imamo vso pravico kritizirati stanje v družbi okoli nas, to še ne pomeni, da se moramo vračati nekam v preteklost, kajti potem bo le še huje. Moramo naprej, izboljševati svet okoli nas, v ponižnem zavedanju, da raja na zemlji dosegli ne bomo nikoli, da pa moramo vendarle napredovati in se truditi naprej. Da če okoli sebe vidimo ogromno grdobije, sprevrženosti vseh vrst, to izhaja iz človeške narave, ki je takšna že tisočletja, ne pa zaradi nekega liberalnega eksperimenta, ki je pokvaril sicer čudovit svet. Ni ga, prav nasprotno, mnoge liberalne ideje so svet izboljšale, kakor so ga tudi določene socialistične. Konservativna umirjenost je v določenih trenutkih tudi na mestu, a slepa vera v boljši včeraj to gotovo ni.