Na koncu je izpadlo, kot da nek sprevrženi homoseksualni lobi v ozadju pripravlja popolno preoblikovanje družbe, v kateri bodo centri za socialno delo kot po tekočem traku odvzemali otroke normalnim Slovencem in jih dajali homoseksualcem, tiste otroke, ki pa jih na tak način ne bodo iztrgali iz ljubečega objema svojih staršev pa bodo  v vrtcih in šolah prevzgajali v istospolno usmerjene. Domišljija nasprotnikov zakonika res ne pozna meja, a vsaj to lahko rečemo, da je v službi črne propagande, s katero se želi zastrašiti čim več ljudi, da na koncu ne bi podprli novega zakonika.

Pa v njem ne piše nič pretresljivega. Le prebrati ga je treba, da doumemo, da istospolno usmerjeni z njim ne pridobijo pravice posvajati tretje otroke in da je zakonodajalec previdno razlikoval med zakonsko zvezo in partnersko skupnostjo, s čimer je tudi na simbolni ravni popustil tistim, ki se tako bojijo za svetost tradicionalne zakonske zveze.

Se je z vsemi zavajanji sploh smiselno ukvarjati, jih argumentirano zavračati in apelirati na človeško razumnost? Po vsem, kar je bilo izrečeno, močno dvomim. Namreč, v preteklih tednih in še prej smo videli predvsem vojno čustev in strahov, v kateri je stran, ki nasprotuje novemu družinskemu zakoniku, izvajala nenehni pritisk in to na različnih frontah. Ko se je obrabila zaskrbljenost za usodo otrok v istospolnih partnerstvih, so na vrsto prišli centri za socialno delo in odvzemanje otrok, za ogrožene so bili razglašeni vegetarijanci in tisti, ki svojih otrok ne pustijo cepiti, na koncu  so prišle na vrsto preživnine. Novi družinski zakonik je bil predstavljen kot škatla polna črvov, v kateri ni čisto nič užitnega, ampak le golazen, namenjena uničenju spodobne civilizacije.

Razumen človek bi moral ob takšnih pripovedkah vendarle pomisliti, da tukaj nekaj ni prav, da kaj takšnega ni mogoče, da nihče ne bi spisal takšne grozote, ki bi potem, enkrat sprejeta in  izvajana, skoraj zagotovo sprožila revolucijo. Pomislite, tako neučinkoviti centri za socialno delo bi naj kar naenkrat postali strahota prve vrste, socialne delavke pa skorajda totalitarna socialna policija.

Pa se je cirkus vendarle nadaljeval. Na trenutke komično, potem spet groteskno. V nedeljo se bo začasno končal, a prihodnost bo na tem področju še prinesla spopade, ne glede na to, kakšen bo izzid. Gre namreč za temeljne poglede na to, kakšen bi naj bil svet. Na eni strani tisti, ki si želijo zaustaviti razvoj in ostati v varnem, konservativnem balonu, v katerem se ohranja vse tisto, za kar verjamejo, da je lepo in normalno, na drugi tisti, ki hočejo naprej, ki nikoli niso bili del takšnega sveta in zdaj hočejo normalizirati svoje stanje, za katero menijo, da je tako ali tako normalno, le da še nesprejeto. Ta dva pogleda se bosta še spopadala, še posebej, ker so ju posvojile tudi politične stranke in se priročno spet razdelile na dva tabora.

V nedeljo bom za glasoval, ker v novem zakoniku ne vidim nič takšnega, pred čemer bi se moral bati, ampak le majhen korak k priznanju stanja v družbi, ki se spreminja. Ker verjamem, da bodo tradicionalne  družine še vedno takšne, kakršne želijo biti, le nekaterim bo dano nekaj več pravic. In tudi zato, da rečem ne razpihovanju strahov, ki se je tako udomačilo v naši sredi.